Smisel...

…je v - iti…

Pa ni čudno, da se v nesmislu kaže,

kadar se različne baže

krog njega ne znajo dogovoriti…

Nekomu ljubiti, nekomu ubiti,

različne smo biti, različne smo riti,

in vlečemo niti, a niti ne vemo,

kam šli bi, kaj čaka nas tam, kamor gremo!

Učiti, nositi bremena nevednih,

in mučiti um, vse do končne predaje,

stopiti se v morju neskončno nevrednih,

morda pa…pljuniti povprek kar, prek raje…

Izviti objemu se praznega upa,

raziti s potjo se, ki stlačena vabi,

premnoge, da se že spočetka zagabi,

prepolna bolesti, človeškega strupa!

Je v iti ta smisel, po svoje, edini,

ob njem se v prašnost vse drugo sesuje?

Kdo zmore razbrati, na speči gladini,

še najmanjši znak, da bi vedel…kam pluje?!

Rušiti postalo je klic za graditi,

a kaj, ko bi zidal, še slednji, po svoje,

v naravi mu dano je sebe slepiti,

in druge ne čuje, ko glasno zapoje…

Je moč tolažiti, in jezo buditi,

bentiti raz vse, kar ne prija, ne leže,

o včeraj najraje bi ti, ki na sveže

so zmogli na plano se končno prebiti…

Je v iti res smisel, ki v času obstane?!

Da je, vsaj zvečine, si upam dejati,

za redkimi je kaj na tehtnico dati,

ko jim korak sklene, da v tihem zastane…

Pa ves njih dosežek je, ko se ta iti,

za vselej odloči, preprosto – oditi.