Od nekdaj je narod pomembna postavka,
ga vidijo zlasti ko v rit jim gori,
pa najde se vselej kričač, kakšna kavka,
ki ga, prav takrat, na veliko slavi...
češ narod pogumen, pošten, še razsoden,
povrh prizadeven, nadvse plemenit...
sicer pa usoda je narodna poden,
bolj v vlogi posesti, zgolj kot dobrobit.
In tudi sicer, zlahka zmorem priznati,
še enega naroda nisem spoznal.
Pa sumim, da ta, ki o narodu klati,
razumsko ni daleč v jasnino pognal!
Hudo smo različni, med nami vsak poje,
prav često, tako, kot bi rad izzvenel,
a kaj ko ravnilo ima vsakdo svoje,
z njim enkrat slavil bo, spet drugič oplel...
Statistika, ja, ta pa narod priznava,
sešteva, odšteva, množi in deli,
za hipec zadene, zvečine odtava,
ko išče kar narodno enost krasi.
Zaman ni trditev, ki jo označuje,
češ da zaznamuje posebna jo draž:
resnica z resnico prek nje se rokuje,
a skupek, celota, navadna je laž...
Ni komentarjev:
Objavite komentar