Za menoj
ne bo veliko ostalo,
le
kupček, dva, v platnicah, slik,
in, tu
in tam, pobegel vzklik,
ki se
ujeti ga ni dalo,
pa z
vetrom se je v čas izpel,
morda v
nekom celo vzdehtel;
in kri,
v boljše naravnana…
sem,
upam, jo tako sejal,
da bi iz
nje lep cvet pognal,
ki ne bi
ga požgala slana
vseh
črnih misli in ravnanj,
donečih,
vse glasneje, zadnje dni,
želečih,
da bi še iz sanj
izbrisali
zlatico, ki z neba žari…
Za menoj
ne bo veliko ostalo.
Le plah
spomin, bledeč v noč,
in up,
da sonce bo pognalo,
tam,
kjer zastal sem sam, nekoč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar