Jaz, črnogled?!

Moram priznati, da se mi je že od nekdaj zdelo bebasto, ko so me za črnogledega dojemali, medtem ko sem jaz samo o nekih realnih razpletih govoril. O razpletih, ki so tako logični, da bolj biti ne morejo, pa vsled tega sodijo v sklop tistega, čemur pravijo – naravne zakonitosti! Ja, tudi družbena dogajanja, celotna zgodovina, se vrti(jo) v okvirih naravnih zakonitostih, saj je sleherna podoba živetja del Narave, potemtakem tudi pod njene zakonitosti spada…

 

Še bolj bebasto se mi je zdelo za nazaj, ko so nastopila stanja, v katerih se je pojavljal tisti takrat-nismo-vedeli-zdaj-pa-vemo, neko tumpasto prepričanje, ki sicer registrira novonastala stanja, a še vedno ne zmore najbolje dojeti tistega – čemu je zares do njih prišlo, in še manj tistega – kam ta stanja vodijo! Ja, je sila preprosto dejstvo, to, da sleherna bodočnost postane sedanjost, le-ta pa preteklost, in da tudi bodočnosti neka njena mlajša sestra sledi, pri kateri je, znova, in nenehno, spet potrebno razumevati silnice, družbene, poznati naravne zakonitosti, pri čemer neka »spoznanja«, stila takrat-nismo-vedeli-zdaj-pa-vemo niti od daleč ne zmorejo nadomestiti – nezmožnosti razumevanja, potemtakem nekega izostanka konkretne miselne zmožnosti, imenovane razum…

 

Tudi dandanes sem deležen tega, da me imajo za pesimista, črno gledajočega, pa čeprav se z nekimi družbenimi tematikami ne ukvarjam več, ker je itak brez veze – butcem govoriti, da so butci, ko pa ja vedo, da so pametni, in ko nikakor ne zmorejo drugače, kot po svoje, butasto…

In ko zapišem, denimo, da ničesar več ni pred menoj, že se najde nekdo, ki poskoči in svoj »pesimist« sporoča. Čeprav…

 

Tudi sam vem, da bom še neka jutra dočakal, pa da bom še užival v nekem, denimo, ptičjem spevu, pa še marsikaj, upam, postoril, tako da vem, da se mi čas čez noč ne bo ustavil… če pa se bo, pa tudi ni sile, vendar – obenem vem to, da je povsem nerealno, da bi koval neke posebne načrte, si neke, načrtom ustrezne, cilje postavljal, prvič zato, ker sem se že naciljal (in praviloma bolj slabo zadeval) takšnih načrtov, in ciljev, drugič pa zato, ker je objektivno dejstvo, da sem iz dneva v dan starejši, bolj brez moči, še zlasti brez volje, da bi posegal v nekaj, česar ni moč, vsaj vsebinsko ne, spremeniti, bolj s spoznanjem, da ni dovolj vrednih, da bi se zanje splačalo, obenem pa – čas nikakor ni moj zaveznik, v smislu nekega načrtovanja…

Tako da – ja, ničesar omembe vrednega več ni pred menoj, z izjemo konca, mojega, seveda. Vse ostalo pa – če bo iste kategorije, kot dosedanje, bo bolj pod rubriko lari-fari sodilo, kot kamorkoli drugam.