Ne, ni
se mi nič za v bodoče rad'vati,
obstaja,
to vem, kdor načeto konča,
bo
krenil, do konca, prav vse, razdejati,
še
zadnje stemniti mi koščke neba…
Se sile
temnine nikdar ne končajo,
ko krenejo
enkrat rušilno v korak,
pa ker
do lepote dospevat ne znajo,
v
uničenju zgolj jim uspeh je sladak…
Bo
nekaj veselja, kaj ne bi hotelo,
da dlje
časa traja, je nujen predah,
zvečine
pa žgalo bo, žgalo, bolelo,
in vse
manj mi sonca bo pesmi v rokah…
Pač, ni
mi drugače, tako se mi piše,
kdo ve,
kaj sem storil, da mi je tako,
pa se
le upiram, dokler me ne zbriše,
potem,
ja, potem pa prav vse bo lahko…
A
vztrajam, do konca, to, kar je ostalo,
morda bom
pri roki, nekomu, nekoč,
da
tisto, kar ni do sedaj me pobralo,
ponudim,
ponudim vsaj v pomoč…
Ne, ni
se mi nič za v bodoče rad'vati,
v nič
zmorem vreči, vse, kar sem počel,
kar lepšat
sem skušal, in tekel dajati,
trenutek,
prav vsak, ki sem kdaj ga živel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar