Kadar
vidim, da je v avtobusu gneča, takrat, običajno, ne vstopam. Raje na drugega
počakam, ali se peš odpravim na pot. Kakopak, na mestno pot…
Enako
ravnam takrat, kadar se v neko nabavo podam, ali na banko, pa če mi res ni
nujno čakati, da na vrsto pridem, raje, tej vrsti, hrbet pokažem. Škoda časa,
za to, da ga čakanju namenim. Itak vse svoje življenje ne samo čakam, pač pa si
za to tudi prizadevam, da bi nek lepši, boljši jutri doživel, obenem pa – ne maram
gneče! Pa…
Ja,
tam, kjer drugih mrgoli, tam mene ni zraven. Očitno ničesar posebnega ni, v
ponudbi, da se gneča nabere.
Ni komentarjev:
Objavite komentar