Meglica

Meglica, in čeznjo, kot kosmi zmetani,

oblački, v neštetost jih sili nebo,

ni sonca, za hip da bi leglo v dlani,

svetlilo, za drobec, mi v dušo, oko…

 

Meglica, se spušča, da tla bi prekrila,

nič vrednega spodaj ji videti ni,

bo še pred večerom pogled zagrnila,

in v njej še koraku radost izpuhti…

 

Kot da preizkuša, gostejša vse lega,

kako bo, ko dnevu odvzela bo moč,

a mene, še zdaleč ne, niti ne zbega,

sem vajen, da dan mi potone v noč…

 

Pa naj, kot ji volja meglena veleva,

naj leže, ovije, čez vse se zgosti,

manj vidim, manj želja se neka rojeva,

pa vse se, varljivo vsaj, lažje zazdi…