Pljuča
se mi hočejo iztrgat. Nek prehlad me je dobil, pa ko začnem kašljat, komaj
dočakam, da se zadeva umiri…
Zvečer
se komaj premikam. Dobesedno izžet. Leta naredijo svoje. Obenem pa je Mala tu,
in še kar nekaj dni bo, ona pa terja, prek celega dneva, tako da – zvečer, ko
zaspi, se mi globok izdih izvije, znak nekakšne razbremenitve, v stilu
do-jutri-zjutraj-počitek. Čeprav…
Vsako
jutro komajda dočakam, da se skobaca s kavča, in krene, veselo, nasmejano v nov
dan. In v razporejanje mene, kakopak. Je zahtevna, pa po tej plati težavna, a
bonbonček. Ki zna v trenutku, z neko svojo gesto, »poplačati« ves trud,
katerega neizogibno terja. Že samo rokici ko dvigne, in zažgoli svoj »mene«,
češ vzemi me… ali ko počepnem k njej, pa me objame, se stisne k meni, in izusti
»moja, moja«…
Se
veliko, malodane nenehno hecava, bi rekli »zafrkavava«. Ko se pogleda srečata,
kot bi vedela, o čem je govora. In se čeli, denimo, pri mizi, med obrokom,
hipoma naslonita drugo na drugo, da se vsaj malo podrgneta, in oba para nog v
trenutku poletita istemu cilju naproti, prvi želeč nekaj po svoje, drug vedoč,
da je bolje preprečiti, ker utegne ta, še krepko premajhen, »po svoje« samemu
sebi škodovati. In se Palček smeje, ko jo preberem, in čeprav ji preprečim
namero… vedoč, da bo še poskušala, upajoč, da ji uspe prelisičiti me…
Prej,
dolgo nazaj, sem govoril da-vsaj-cigareto-v-miru-pokadim, zdaj je popolnoma
drugače, sem se naučil, daj-da-vsaj-trikrat-dim-v-miru-potegnem, ker… njenemu »pokadila«
v trenutku sledi »mano«, potemtakem s teboj, ali pa, na srečo in v moje veliko
veselje, tisti »mene«. Pa ni druge, ali jo v naročje vzamem, če sedim, ali jo v
naročje vzamem, če stojim, druge, preprosto, ni.
Kadar
ni nekega dela, za opravit, in je čas v proste dejavnosti namenjen, sem
običajno jaz njena senca, pa – teci za Drisko, povsod neka možnost poškodbe
obstaja, breg je le breg. Ko moram opraviti, karkoli, je obratno. Da je opravek
še toliko bolj zanimiv, recimo temu tako, ko se neko malo, radovedno bitje pod
nogami mota. Pa ne vem, na kaj naj bolj gledam, na tisto, kar počnem, ali na
njo…
Seveda
vse tisto delo, ki naj bi ga košnji in obrezovanju, pa še marsičemu drugemu,
namenil, stoji, leži, čaka. Že da drv nanosim, k dvema kuriščema, pa da mi uspe
obe peči očistit, in pepel odnest drevesom, po bregu, medtem ko me ona zgoraj
počaka, štejem za poseben dosežek. Pa da mi uspe skuhat, medtem ko žoga frči, v
kuhinji, povsod, in tudi po zraku, ter proti, celo prek štedilnika…
Pa, saj
je pridna. Ko ne bi bila, ničesar ne bi naredil, ob njej, le – vse jo zanima,
in še najbolj tisto, kjer si lahko škoduje. Pa zna nek opravek krepko dlje
trajat, kot bi sicer… in se na koncu dneva izkaže, da sploh ure ne potrebujem,
lahko čas merim z mersko enoto od-opravka-do-opravka…
Še kako
uro, morda malo več, pa pojdem tudi sam spat. Nekajkrat se bom zbudil, čez noč,
da jo pokrijem. Ne mara biti pokrita, jaz pa se bojim, da se prehladi. Čez noč
ne kuriva. In – vsakič, ko zaznam, da se, med spanjem, s svojim čelom k mojemu
stiska… ma, tudi, če se mi iztrgajo, pljuča, tudi, če se komaj premikam,
zvečer, ne vem, kaj je še lahko lepše občutiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar