Sem
zlato ribico ujel,
tam,
veš, kjer vrba toži,
pa mi
je ribji vrag hitel
se
sliniti po koži,
češ,
želje svoje mi povej,
ti bo
usoda mila,
če
izpustiš me, zapermej,
jih vse
bom izpolnila…
Se v
dlani zvija babja reč,
ko vneto
moleduje,
a je
problem, celo pereč,
mi up
je šel na tuje,
in ji
povem, ji pojasnim,
da
takšne že poznam,
obljube
njih so kakor dim,
pa
nanje nič ne dam!
Jaz
nisem takšna, kakor vse,
hudirjevka
mi pravi,
kar
rečem, to pri meni je,
me nič
ne zaustavi…
a kaj,
ko ni je brez napak,
sem
lekcije že vzel,
prevečkrat
bil sem že bedak,
prevečkrat
sem verjel…
In -
kaj bi z njo, mi itak ni,
da ribje
bi si pekel,
pri
meni v vodo vse frči,
kar sem
iz nje izvlekel,
naj v
njej do grla bo, še več,
mehurčke
naj poraja,
so itak
želje šle mi preč,
tja,
kjer se v nič razkraja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar