Eh, Mala, Mala…

Ko boš začela, dete moje malo, z nekimi svojimi zakaj, ki bodo neizogibno dospeli, tebi, v odkrivanje tvojega življenja, takrat bi tata raje videl, ko ga ne bi bilo, prav nič več…

 

Kruta, marsikdaj, so pota odkrivanja, in ni poti, na katero bi se podal, ne da bi, vsaj ob njej, če ne že pred tem, ubral pot ugotavljanja samega sebe. Od kod si izrasel, kako si rasel, kje, kdo je tvoj svet, tisti najzgodnejši, tvoril, kaj se je kdaj pripetilo, kam je odšel ta, in kam nek drug… in ob malodane slednjem odgovoru, na neko izhodiščno vprašanje, na radovednost, samo po sebi izkazovano, se neizogibno pojavi še vsaj en zakaj… zakaj tako, in ne drugače, zakaj prav tam, in ne nekje drugje, zakaj, zakaj, zakaj…

 

Resnica je čudna zadeva. Bojda hlastajo za njo, dejansko pa se je otepajo. A slej ko prej pride na plano, pa če je to po volji, ali ni. In težja kot je pot, da se resnica razkrije, večja kot so prizadevanja, da bi jo prikrili, morda »samo« malček spremenili, potvorili, bolj udari, takrat, ko se natanko takšna, kakršna je, izkaže! In ne samo da bolj udari tistega, ki jo išče, in tudi najde, pač pa bolj udari tudi naokoli, poprek, po vseh tistih, ki so ji skušali neke lepše pridihe pripisati, kot ji dejansko gredo…

 

Laž, laganje. Dete moje, to ni v moji krvi! Četudi ti marsikdaj rečem, da je štedilnik »ajs«, in to tudi takrat, kadar je izklopljen, pa niti malo ne more speči, a ti to rečem v tvoje dobro, ker še ne znaš ugotavljati tega, kdaj je, in kdaj ni vklopljen, potemtakem tudi tega ne, kdaj je, in kdaj ni »ajs«. Pa je le bolje, da je, tebi, in zate, vedno »ajs«, kot da si opekline pridelaš, v preverjanju njegovega ne/delovanja… in je, načeloma, za takšne kot si ti, za neke palčke, resnica ta, da je – štedilnik vedno »ajs«! Prste stran, imaš svoje igračke, in štedilnik, zagotovo, ne sodi mednje…

 

Priznam, že danes me je groza, tvojih zakaj. Ne vseh, kakopak, na določene komaj čakam, da ti opisujem, razlagam, pripovedujem o tem, kako sem sam smel spoznati določene zadeve, in te, obenem, usmerjam v to, da lastne misli uporabljaš za dospevanje do nekih lastnih zaključkov, da se naučiš lastno mnenje oblikovati, tvoriti, ga zagovarjati in izkazovati! Določenih se pa bojim…

 

Pa ne radi tega, ker ti nanje ne bi znal odgovoriti! Daleč od tega, nikoli me ni sram izreči tisti ne-vem, takrat, kadar zares ne vem. Le čemu bi se tega sramoval, ko pa je samo bebcu dano, da vse, in o vsem, »ve«?! Ne, ne radi tega, pač pa – kakorkoli bi ti, ali ti bom odgovarjal, nikakor mimo tega ne bom mogel, de se ne bi bolečina ob tem rojevala. Obema, tebi, in meni. Jaz sem svojih že vajen, ampak ti…

 

Ja, popolna resnica, je to, Mala, da - ko boš začela, dete moje malo, z nekimi svojimi zakaj, ki bodo neizogibno dospeli, tebi, v odkrivanje tvojega življenja, takrat bi tata raje videl, ko ga ne bi bilo, prav nič več…