Nocoj bom milosten…

Da, tako sem se odločil, pa ne bom odgovoril na neke besede, katerih sem bil deležen.

 

Bi imel odgovoriti, pa še kako, tudi s podrobnejšimi pojasnili, a se bom delal, kot da prebranega nisem prebral. In bom času pustil, da namesto mene odgovori. In bo odgovoril tudi na ugibanje, zapisano povsem na koncu, na »… očitno imaš preveč domišljije in premalo ne vem česa.«

 

Tega, da imam domišljijo, in jo imam v kar precejšnji meri, tega nikoli nisem tajil. Čemu bi, ko pa imeti-domišljijo ni slabost, nasprotno. A imam, ob tej domišljiji, tudi zmožnost trezne presoje. Pa je, mogoče, prav v tem težava, ker zna biti moteča, ta trezna presoja, pa je najlažje njene ugotovitve pripisati tozadevni domišljiji. Kakorkoli že – imam, in to kar precej, obojega, taistega, za kar je večina prikrajšana, in v okviru nje tudi oseba, na katere besede, nocoj, ne bom odgovoril.

 

Česa pa imam premalo? Hm, da razmislim. Marsičesa. Ne samo premalo, celo nič. Denimo sprijenosti. Ne temeljim na lažeh, na hinavščini, na zahrbtnosti, na nemoralnosti nasploh.

 

Imam premalo sline. Pa tudi zaradi tega, in zaradi vzgojenosti, po nikomer ne pljuvam. Čeprav mnogi mislijo, da to počnem, tisti, pač, katere utegne resnica (za)boleti. Ampak – če je povedati-resnico isto kot pljuvati-po-nekom, potem…

 

Imam premalo »pameti«? Ne vem, morda, morda je res imam premalo, a ne vem, kako bi večinski to ugotavljali, ker – bi lepo prosil, naj najprej izkažejo vsaj desetino tistega, kar sem v svojem življenju jaz, pa jim potem rade volje prepustim ugotavljanje mojih umskih zmožnosti. Dotlej pa…

 

Imam premalo… imam premalo… mogoče uvidevnosti, do vsega, česar ne prenašam?! Premalo razumevanja za zadeve, katere se mi gnusijo?!

Mejduš, veš, da je morda prav to tisto, česar imam premalo! In o čemer bo čas svoje povedal…