Kar je bilo…

Tistega, kar sem živel z njo… ko bi zapisal, da nečesa podobnega nikoli poprej nisem doživel, bi bilo premalo, ker – malodane nisem mogel verjeti, da je kaj takega mogoče! V pravljicah že še, sicer pa…

 

Velikokrat sem zapisoval o neki enosti, celo istosti, in še danes ne zmorem drugače opredeliti vsega, kar je bilo in kar se mi je kazalo. Znotraj dela nečesa, kar se je, kasneje, pokazalo v povsem drugačnih svojih podobah…

 

Že res, marsikaj mi je bilo prikritega, za hrbtom početega, a pravijo, da tisto, o čemer ne veš, ne boli. Boli, verjemi, še kako boli, morda še krepko bolj, kot bi sicer, takrat, ko izveš, z nekim časovnim zamikom! Laž nima dolgega trajanja, slej ko prej se razkrije… in se mi danes, ko sem spoznal, tisto prej prikrivano, razkriva dobesedno sproti. Že pri odprtih ustih, še preden beseda privre…

 

Da, živel sem, z njo, pravljico. Nekoč, na robu preostalega sveta, v dotiku zvezd, in v objemu nebesne modrine… vrag vedi, kaj vse bi se še dalo razkriti, iz tistega časa, in me, žal, ne bi, sedaj, pretirano presenetilo…

 

Tistega, kar je živela z menoj… nikoli poprej niti česa zdaleč podobnega ne bi mogla omeniti, raje krepko nasprotno. In – nikoli več, pa če še dvesto let živi, ne bo živela tisto, in tako, kot je živela z menoj. Takšnega bebca, kot sem jaz, namreč ne samo, da je težko najti, pač pa ga ne bo našla nikoli več!

Ah, se ni bati, bo imela, bebce, kolikor jih bo hotela, samo – »malček« drugače jo bodo obravnavali, in prav rad bi videl tistega, ki se bo njej dajal, ne da bi zase karkoli pričakoval, terjal, in tistega, ki jo bo obravnaval kot suvereno osebo, z vso pravico do lastne volje in njenega izkazovanja. In še zlasti – rad bi videl tistega, ki bi na vse, kar bi ob njej, zaradi nje doživel, reagiral tako, kot sem jaz! Me prav zanima, komu drugemu bi se upala narediti tisto, kar si je upala narediti meni! Pa ne bom o tem, je pomembno le meni, in naj tako tudi ostane…

 

Kakorkoli že…

Nekoč, na robu preostalega sveta, v dotiku zvezd, in v objemu nebesne modrine… se je, znenada, pojavil zmaj, ma, kaj zmaj, pojavila se je neka pošast, tako pošastna pošast, da ji še imena niso znali dati, ker je beseda, katerakoli, pa naj še tako obtožujoče zveni, krepko premalo, da bi to pošast opisala, in ta pošast je pogoltnila tako dotik zvezd, kot objem nebesne modrine, in izpovedala, da sta bila enost in istost le nek pravljični privid, neka čudovita zadeva, tako čudovita, da… je morala priti pošast, in preprečiti, da bi čudovitost obstala. Ni dobro, na tem svetu, na katerem »imajo radi«, preveč izstopati… bi nekdo, mogoče, lahko celo to ugotovil, da sebičnost nikoli ne zmore imeti rada, vsaj zares, in brezpogojno ne…

 

Kar je bilo, je bilo, pravijo. Meni je ostalo bore malo iskanja, če sploh kaj, ona bo pa našla, še veliko, in marsikaj. Kdo bi vedel, če ji bo najdeno tudi všeč…