Danes
sva preskočila dnevno spanje. Driskino, seveda. Imela sva opravke za opraviti,
in sva se potepala, po Brežicah, dokler jih nisva opravila. Odpravila. In sva
bila na različnih koncih in krajih, dokler do kraja nisva dospela, dokončno. Pa
– dokler sva znosila, vse, iz Astrid, in pospravila, nahranila obe kurišči, se
preoblekla… je bil že čas za kosilo…
Popoldne
sva kombinirala. Malo na dvorišču, malo zgoraj. In, glej ga šmenta, čas majhnim
želodčkom krepko hitreje teče, pa je prišel, kot bi mignil, tudi čas za
večerjo! Po njej pa, da se jed lažje poleže, malo igranja, malo, in kanček več,
crkljanja, potem pa – ajde, Sera, kdo bo lučko v sobici prižgal? Kdo bo prvi na
kavču?
In
šiba, še kako, na kavč. Da me tam pričaka. Pa da zleze name, ko se uležem. Da
se »blazinava«. In da med tem poslušam njen »mam-mam«. Poziv, naj tata »ama«
Lilonko, ki se, med tem »amanjem«, ne samo smeji, pač pa krohota, malodane do
onemoglosti. Tako da…
Ja,
najino uspavanje zna tudi uro in pol, včasih tudi dlje, trajat. Pa je tata po
njem še bolj utrujen, dobesedno crknjen, kot je bil, ko je legel, k Sonku. In
ko le-ta zadrnjoha, takrat… gre tata, »v miru«, pokadit, ob čemer še klet
zapre, pa dvoriščno luč ugasne, nekaj podkurnega materiala nabere in prinese,
pač, opravi tisto, kar je za opraviti, in za kar se pred tem bodisi časa ni
našlo, bodisi se čas za primernega ni kazal…
In je
tata zadovoljen, kadar Bolha, zjutraj, do osme, morda pol devete, povleče. Zna
namreč biti tudi zgodnja, in takrat tata, ki v noč poseda, že navsezgodaj
zvezde vidi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar