Dolgo
je že tega, malodane pol večnosti. Bilo je na nekem izpitu, na filo-faksu, pri
profesorju, katerega sem že prejšnja leta imel, za različne predmete, seveda.
In je bil to poslednji izpit, ki sem ga imel pri njem opraviti…
Običajno
je spraševanje, pri njem, trajalo do največ petnajst minut. V najinem primeru
pa…
Minilo
je deset minut, novo vprašanje. Dvajset. Spet. Profesor ničesar ne komentira,
le čaka, da povem svoje, nato… Pol ure, in novo vprašanje. Bentiš, sem si
mislil, poglej ga, barabeža, dobesedno išče, kje me bo našel, da mi ja oceno
zniža… tri četrt ure, spet vprašanje… in sva tako sedela, on bolj ali manj
molče, razen, kadar je vprašanja zastavljal, jaz v žlobudranju, dobro uro,
nakar – se mi je skala odrinila, nekje v globinah, in v izkaz olajšanja…
»Že
zdavnaj bi lahko zaključila, z izpitom,« sem slišal, »in bi vam odliko zapisal
v indeks, a mi je bilo v užitek poslušati vas. Uroš, z vašim razmišljanjem
nikoli ne boste sprejeti v povprečju, jaz pa sem vesel, da sem lahko vsa ta
leta bil vaš profesor…«
Vsake
toliko me spomin popelje do njega. Je možakar že nekaj časa pokojen, potemtakem
naj ga ne bi bilo več, a je še, pa še kako, vsaj v meni. In sva se slišala,
občasno, tudi po tem, ko že zdavnaj ni bil, uradno, moj profesor, in jaz ne
njegov študent, pač pa zgolj – nekdanji, študent. In kadarkoli je omenil tisti
svoj »vesel, da sem bil vaš profesor«, sem ga vedno popravil – bili, in ste, še
vedno, moj profesor…
Da,
možak sodi med tiste redke, katere sem imel priložnost, in čast, spoznati, ki
so, ne samo s svojim razmišljanjem, pač pa predvsem s svojimi življenji, tako
ali drugače, predvsem pa pozitivno, delovali name. Pa se ni imel s čem
postavljati, z nekim premoženjem, na primer, v odnosu do občestva, daleč od
tega, in nasprotno, le – v njegovem stanovanju malodane ni bilo prostega
centimetra, na katerem ne bi bile knjige naložene. In to ne knjige v-okras, z
neko izbrano, obiskovalcem na pogled imenitno vezavo, pa niti slučajno ne neki
romani, kaj šele doktorskega značaja, ne, knjige, prave knjige, tiste, iz
katerih lahko potegneš še kaj več, kot zgolj neko pripoved, neko osebno
izpovedovanje. In bi se lahko možakar »nosil«, krepko bolj, kot se nosijo vsi novodobni
»uspešneži«, razni »politiki« in »gospodarstveniki«, celo »strokovnjaki«, a je
bil tako skromen, da bi mu, morda, celo pomagati želel, da bi si nov suknjič,
denimo, kupil… ko ga ne bi poznal, in vedel, da si ga sam, zlahka, zmore kupiti…
in se ni »nosil«. Je pa, namesto tega, nosil v glavi. In v srcu, v duši,
kakopak, tudi. A to že ni omembe vredno, v svetu nagonov in korit. Kakorkoli že…
V vsem
svojem pohajkovanju skozi različne razrede, vse od prvega, v osnovni šoli,
dalje, sem, ko razmišljam, tako, v nazaj, imel, morda, vsega skupaj, šest
pedagogov, od tega polovico na faksu. Vse ostalo – navadni obrtniki-učitelji,
namesto katerih bi lahko magnetofone namestili, pa neke bistvene razlike ne bi
bilo opaziti. Pa ko pomislim… osnovna šola, nekdanja realka, še s starim
učiteljskim kadrom… gimnazija, med takrat vodilnimi v Deželi… faks, in zlasti
smer, filozofija-sociologija… bentiš, če sem jih jaz imel samo šest, v vseh
tistih letih, koliko jih imajo neki drugi, ki na neke druge šole hodijo?! Nič
cela pet?!
Ja,
potem, takoj po tem, pa mi misel na vse silne »strokovnjake« pade, pa jo raje
odženem, četudi s tem zaključim to, izkazano pisanje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar