Brije

Brije. Nocoj me ne sme odnesti, Mala je tu. Mora videti svojega tato, zjutraj, ko se zbudi. Ali že prej, čez noč, ko preverja, če sem ob njej. In – ko vidi, da sem, se stisne k meni, in v sekundi je tako, kot da se sploh zbudila ne bi…

 

Brije. Odnaša in prinaša. Ko bi samo odnašalo, denimo neke svinjarije, bi bilo odlično. A kaj, ko jih zna tudi prinesti. Ne čutim potrebe po njih, sem jih imel že preveč čast spoznati. In to res svinjarij, takšnih, da bi na tekmovanjih, svetovnih, vseh svinjarij, zagotovo nastopale izven konkurence. Kot neke velesvinjarije. Takšne, kakršnih ne doživiš zlepa, ko pa jih, sprva nekaj časa sploh verjeti ne moreš, da so se zares zgodile, in prav tebi…

 

Brije. Za drevje je malo verjetnosti, da bi bilo kaj narobe. Večinoma je že ogolelo, kolikor ni, bo čez noč. Za strehe pa – upam, da zdržijo. Jaz sem že pred dvema urama poskrbel za vse, kar imam v pritličju za opravit, in kar, običajno, opravljam tam nekje okrog desete, zvečer. Pa mi daleč ven niti ni treba, le na balkon, da se malo dima naužijem. Zdaj, ko je Mala tu, imam namreč zunanjo kadilnico…

 

Brije. Nocoj me ne sme odnesti. Pa mi še marsikaj ne bo prihranjenega, zlasti tistega nagnusnega ne. A je življenje takšno, da niti najhujši vetrovi niso kos ničevosti. Njej pravzaprav nihče ni kos, edino sama sebe zmore žreti, pri čemer zmagovalka še vedno ostane – ničevost.

In vrtijo se mi, pred očmi, podobe, mnoge. Ko bi vedel, kaj se za videno lepoto skriva…