Leta so
že tega, kar me je neka novinarka spraševala o mojem odnosu do smrti…
Pojasnil
sem ji, da sem smrt srečeval samo posredno, takrat, pač, kadar je nekdo umrl,
dočim osebno še nisem njenega objema spoznal, pa – tisti, kateri so mi umrli,
so vsi imeli zadnje obdobje svojih življenj zaznamovanih z nekim trpljenjem, pa
se ne bi dalo govoriti o tem, da so pretirano kakovostno, kaj šele v sreči, dneve
živeli. In je bila njih smrt tista, ki jim je trpljenje izbrisala, za vedno,
obenem pa – v minevajočem je večno samo minevanje, vse ostalo mora, slej ko
prej, zapustiti…
Smrti,
kot take, me ni strah. Prav nikakršnih posebnih čustev mi ne zmore zbujati, ni
ne prijetna, ne neprijetna, je, pač, popoln odklop, stanje, v katerem te ni
več, pa tudi tvojih odzivov na svet ne more biti. In tvojega »odnosa do smrti«.
Je, pač, običajen zaključek sleherne poti, ki, tozadevno, pelje nekam, pripelje
pa v nič. In mi tudi ni mar za neke silne bodočnosti, denimo naroda, pa da bi
se še po smrti sekiral zaradi bedarij, s katerimi se izkazuje. Ne, sem sklenil –
s smrtjo se bom popolnoma izklopil, in se mi bo fučkalo za dobesedno vse, in
vsakogar! Imam življenje za to, da v njem svoj odnos izkazujem, in da mi ga
izkazujejo, ob smrti, moji, pa – na srečo ne bom gledal, in videl, določenih
odzivov, sicer niti v smrti ne bi mogel v miru počivati…
Imam pa
določene pomisleke glede samega umiranja. In po tem vprašanju, ko bi se dalo,
bi izbral tisti hipoma, kot bi odrezal, da me pobere, še preden se zavem, tega,
da me pobira. Kjerkoli. V postelji, med košnjo, takrat, ko se nekega drevesa z
motorko lotim, ma, če ji prija, na školjki, straniščni, da lahko samo vodo
potegnejo, in me odplaknejo…
Če
bolje pomislim, smrt sploh ni tako grozovita, kot se utegne kazati, zlasti
premnogim, ki živijo v strahu pred njo. Pardon, obstajajo v strahu pred njo, za
samo življenje je le potrebno še nekaj več izkazati, kot je zadovoljevanje
osnovnih potreb. V bistvu mi ne bo ene same težave povzročila, moja smrt,
kakopak, medtem ko mi življenje nenehno z njimi streže! Prišla bo, pač, kot
zaključek mojega umiranja, zastavljenega v trenutku, ko sta me starša »naredila«.
In takrat, ko me ne bo, več, se zaradi tega ne bom, jamčim, prav nič obremenjeval,
bom to raje prepustil drugim, nekim, ki se bodo tako odločili, domnevam da celo
v tej smeri začutili. Z njimi ničesar več ne bom imel, za razliko od časa v
katerem živim, oni pa z menoj še, za razliko od njih časa, v katerem živijo. Na
srečo določenih odzivov ne bom doživel, ker… mislim, celo prepričan sem, da bi
mi refleks povzročili, pa da bi še iz praznega želodca izbljuval ves nič, ki bo
v njem ostal…
Ja, in
z jutrišnjim dnem se začne najbolj butast mesec v letu. Mesec številnih želja,
dobrih, kakopak, mesec neke silne »skrbi«, namenjene nekim drugim, in grozovite
»pozornosti«, izkazovane bolj ali manj iz tozadevne vljudnosti, in še bolj radi
tega, ker je postalo običaj… kot ob dnevu mrtvih, za živetja v mnogih primerih
neupoštevanih, odrinjenih, celo zapuščenih. In mi gre ta mesec, že dolgo, na
jetra, pa komaj čakam, da vsa norija mine. In imam, v njem, eno samo željo – da
se ja ne bi kdo spomnil, in mi neke sreče zaželel! Zlasti ne kdo tistih, ki me
sicer bogati, ob lepih, obdobnih željah, z obiljem tistega, kar samo bolečino,
trpljenje povzroča. Ne maram, da se mi »ljubeznivo« nasmiha nekdo, ki mi s
svinjarijami streže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar