Sem, in
bom, dokler me ne pobere.
Tu in
tam za koga kaj imam.
Me
življenje, od rojstva dalje, žere,
a drugače
z njim, očitno, sploh ne znam…
Sem, in
bom, in veter me vzame.
Me, že
mnogim, je, za vselej, vzel.
Se
nabralo je nevredne krame,
a med
njo sem vrednega imel…
Sem, in
bom, v nemar mi je pognati.
Tam je
bolje, lažji si kot zrak.
Pa
nihče ne sili te spoznati,
da odživel
si zgolj kot bedak…
Sem, in
bom, pač, so na svet me dali.
Me
oblekli, skazali poti.
In ko
zgodbe svoje so končali,
njih grenkoba
tudi v meni ždi…
Sem, in
bom, iz korenin poganjam.
Steblo
takšno, kakršno, pač, je.
Do neba
že dolgo več ne sanjam,
pa čeprav
korak med zvezde zre…
Sem, in
bom, brezupna neka skaza.
Po
pomoti, bržčas, v svet dospel.
A ne
dam edinega obraza,
bo, do
konca, me povsem izžel…
Sem, in
bom, dokler me ne pobere.
Ni
pomembno sploh, ne kdaj, ne kje.
Naj,
brez milosti, dež mi s kamna spere,
prav do
zadnje pikice ime!
Ni komentarjev:
Objavite komentar