Zgubaš?

Ne, ne, daleč od tega, nimam se za zgubaša…

 

Resda sem marsikaj zastavljal, v svojem življenju, in, čez čas, uvidel, da z zastavljenim ne bo šlo. In je res, da sem, tako, nekaj svojega časa, če hočeš življenja, izgubil, a sem, v zameno, do določenih spoznanj dospel. Do spoznanj, ki so, korenito, spremenila moja nadaljnja ravnanja.

 

Že res, da sem na svoji poti marsikdaj padel, celo rane sem si pridobival, a je res tudi to, da sem vsakokrat, po nekem padcu, tudi vstal, in vedno našel tisto, kar nikdar nisem izgubil – samega sebe! In nadaljeval, v isto smer, samo koraki so postajali previdnejši, a ne manj smeli, čvrstejši, a ne manj uvidevni, predvsem pa – so se, vedno, naučili, na katere kamne ni dobro stopati. Določeni so namreč tisti, katerim pravijo »kamni spotike«…

 

Velikokrat sem doživel, da so tisti, ki so me skušali onemogočiti, izginili. Veniš, bi rekli, tam, prek luže. Pa jim, pri tem izginotju, nisem prav nič pomagal, ne – jaz sem svojo hodil, pot, oni neke svoje. Očitno so se jim kratke izkazale…

 

Da o tem, kolikokrat sem bil deležen nekega posmeha sploh ne govorim. Sem vsakega preživel, posmehovalcem pa so se ustnice zravnale, če ne celo navzdol obrnile, povesile.

 

Ja, tudi sam sem kdaj tisti oprosti izrekel, a krepko manjkrat, kot sem ga slišal. In nekatere od njih sem tudi sprejel, določenim pa nikoli več vrnitve dopustil. Pa še vedno lahko vsakomur v oči pogledam…

 

Kar sem si naložil, in si, še vedno, nalagam, bom kar sam nosil. Če sem doslej, bom tudi v bodoče. Žal tega ne morem reči za tiste, s katerimi sem imel, morda še vedno imam, opraviti. Za svoja dejanja sam odgovarjam, za tuja sem pa že marsikdaj vlekel iz dreka. Marsikdaj, že res, a – kakor se mi lasje redčijo, domnevam, da, s časom, tako se mi redči tudi ta marsikdaj. Vse manj ga je ostalo. Pravzaprav moram dospeti v določeno stanje, da bom videl, če ga še sploh kaj je.

 

Ne, ne, nisem zgubaš. Padem, in znam pasti, a se poberem. Pa čeprav najprej po vseh štirih, rinem, naprej, se nato spet na dve postavim. Resda nekoliko več grenkobe na plečih nosim, a se da tudi z njo živeti, krepko lažje, kot z nekimi lažnimi, nikoli udejanjenimi, upi, ali pa z neko, še pogostejši primer, osebno nezmožnostjo za samim seboj stvari pospraviti, popraviti, v red dati. A s tem jaz ničesar nimam, vsaj pod nujno ne. Če se mi bo hotelo, prav, če ne pa – kjer si doslej hodil, tam hodi tudi naprej! In uživaj, kakopak.