Imeti rad nekoga…

… ne pomeni imeti rad njegovo nasprotje!

 

Rad imam, denimo, svoje otroke. Ne samo, da jih imam rad, ponosen sem nanje, ker so – Ljudje!

 

Zame vedo, ti, starejši, moji otroci, da sem narodnostno neopredeljen. Jaz zanje ne vem, kako so se opredelili. Jih sploh vprašal nisem. Mi ni pomembno, pomembno mi je, da so – Ljudje!

 

Ne poznam njih političnih prepričanj. Me tudi ne zanimajo. Vem, kako se izkazujejo, ti, moji otroci, in mi zadošča, da vem, da so – Ljudje!

 

Njih spolna usmeritev? Tudi, ko bi bili, vsi, ali kdorkoli med njimi, istospolno usmerjeni, bi to sprejel, kot del njih samih, in bi jih imel, še vedno, rad, in bi bil ponosen nanje, vedoč, da so – Ljudje!

 

Ko bi se začeli z nemoralnostjo izkazovat… e, tu bi se pa začelo lomit! Sprva, in v odvisnosti od teže ravnanj, pa od ne/obžalovanja storjenega (včasih lahko zagnanost, nepremišljenost napačen korak stori… kar je povsem nekaj drugega, kot konstantno izkazovanje napačnega, seveda), bi se, vsekakor, pogovarjal(i), v kolikor pogovor ne bi zalegel, dejanja pa bi se ponavljala, vrstila, takrat…

Takrat dvomim, da bi moja ljubezen obstala, in dvomim, da bi smel, lahko bil ponosen nanje, ker, preprosto – ena od temeljnih odlik Človeka, razumskega bitja, je tudi upoštevanje okolja, potemtakem sobivajočih = uvidevnost = etičnost oz. moralnost, pa je težko nekoga za Človeka imeti, v kolikor se ta nekdo nemoralno izkazuje! Potemtakem…

 

Ja, moj rad-te-imam se nanaša na konkretno podobo, na tisto oz. takšno, ki mojim vrednotam ustreza, pa – dokler se sučeš v okvirih te podobe, te bom zlahka imel rad, četudi sicer ničesar skupnega nimava, sva, denimo, zgolj znanca, prijatelja, ko pa sežeš prek teh okvirjev, takrat postaneš, vsaj meni, nek povsem drug, tudi samemu sebi nasprotujoč, pa kaj ne bi bil nasprotujoč tudi meni, mojim vrednotam, in mojemu rad-imam?!

 

Pomeni, da je moj rad-imam brezpogojen v okviru nekih konkretnih značilnosti, opredelitev, nikakor pa ne v smislu, da bi dopuščal vse tisto, kar jaz zavračam, obsojam.