Včeraj
sem bil, v nekem pogovoru, pisnem, deležen jezikovnega dopolnila. Je sogovornica
na drugačen način zapisala nek termin, kot sem ga jaz, in povedala, da bi ga, v
kolikor bi enak zapis uporabil, od prve, brez dodatnega pojasnjevanja, razumela…
In sem
ji pojasnil, da so mene knjižnega jezika učile stare učiteljice, in da je takratni
jezik nastajal v okrilju uma, ki je skušal čim bolj uporabno smiselnost besed
opredeljevati, dočim te, novodobne jezikotvorbe, te, ki uradno sedaj veljajo, z
menoj veliko skupnega nimajo. Še huje, običajno jih ne upoštevam, pa, denimo,
še vedno poznam oljke, olive in olivno olje…
In sem
bil, spet, deležen pridodatka, češ »ti itak uradnega nič ne upoštevaš«…
Tu sem,
kakopak, moral ugovarjati, ker trditev, preprosto, ne ustreza resnici! Denimo…
Upoštevam
položnice. In jih plačujem, pa če so mi všeč, ali ne. In položnice so nekaj
uradnega.
Upoštevam
obračun dohodnine. Pa ne samo radi tega, ker praviloma vračila prejemam, pač
pa, preprosto – ko cesar odloči, da bo vzel, ali dal, takrat vzame, ali da…
Upoštevam
tudi luči na semaforjih. Tudi prometna signalizacija je nekaj uradnega…
Verjetno
bi se še kaj našlo, med tem uradnim, kar upoštevam, denimo kak delovni čas,
trgovin, banke… je pa res, da se mi za večino uradnega dobesedno – fučka! Ničesar pametnega v njem nisem izgubil, pa
ničesar pametnega v njem tudi najti ne morem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar