Polnoč
bije, tema lije,
da izpije
zvezdam moč,
v misel
se trenutek skrije,
z njim
življenja del, nekoč,
prav
počasi peč ugaša,
z
jutrom spet se prebudi,
sova
nič ne prizanaša,
ko
tišini ne pusti…
Polnoč
bije, up ne sije,
davno je
svoj greh dognal,
malo,
kar se še razkrije,
kar se
je, to bi odgnal,
le
žerjavica še tleča,
kmalu
jo požre pepel,
v pesti
zrak je prav vsa sreča,
v
spominih bled odmev…
Ni komentarjev:
Objavite komentar