Včasih,
tako nanese, se odločim, in na slišano, ali prebrano, ničesar ne odgovorim. Pa
ne radi tega, ker ne bi vedel kaj odgovoriti.
Marsikdaj
je tisti, kateremu ne odgovorim, prepričan v to, da se z njim strinjam, ali
vsaj v to, da sem »v zakup vzel« to, kar mi je izpričal. Pa temu še zdaleč ni
tako, le…
Včasih
sem, še vedno, recimo temu tako, uvideven, pa namenoma ne odgovorim, ker – ko bi
odgovoril, ničesar lepega ne bi bilo slišat, prebrat. In se mi zahoče tako, da
v nekem danem trenutku takšen odgovor, preprosto, preskočim. Vedoč, da bo že še
prišel čas, ko ne bom prav nič preskakoval, pač pa kar na mizi karte odprl…
Včasih
se zgodi, da me zadrži to, da poznam, tistega, kateremu ne odgovorim. In se mi
ne da, v tistem trenutku, z njim preklat, mu, po možnosti, še dokazovat, zaradi
česa mi slišano/prebrano ne ustreza, ali mi je za to, žal, ali pa ne, popolnoma
vseeno. Še huje, bi bilo bolje, ko sploh izpovedano ne bi bilo, in bi bila
packa manj, na izpovedovalcu.
Včasih
pa ne odgovorim zgolj iz zabave, vedoč, da je neumnost prepričana v svojo »umnost«,
čeprav se niti tega ne zaveda, da – za vsako zadevo, na tem vražjem svetu,
obstaja nek sklop povezav, pa če se te povezave med seboj ujemajo, če so
logično sprejemljive, potem, po vsej verjetnosti, o dejstvih, o resnici
pričajo, če ne… in pustim, marsikateri neumnosti, da misli, kako me je
prepričala, pretentala, čeprav je resnica daleč, in še dlje, od tega…
Je pa
res, da moj molk ne pomeni tega, da zanemarim, izpovedano mi. In tako tudi ne
morem, kajti – tudi ko bi se, zavestno, hote, trudil pozabiti, se do pozabe ne
pusti peljati moja podzavest. Beleži, vražja stvar, vse, s čemer se, kadarkoli,
sreča, sooča, in samo utrjuje, nekje globoko, »umetniški vtis« o določeni
zadevi, lahko tudi o neki, konkretni osebi. Pa se s tem krepi tudi tisti
rad-te-imam, ali pa, nasprotno, ne-maram-te. In bolj kot je slednji močan,
večja verjetnost je tega, da – pride čas, ko tisti, kateremu ne odgovarjam,
niti priložnosti ne bo imel več, da bi mi karkoli izrekel, ali zapisal. A to
je, pardon, bo, njegova težava, ne moja. Pa si smem – dovoliti, kadar me tako
prime, svoj molk v odgovor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar