Ko bi
bila pot do »pravic« takšna, da bi najprej terjala izkazano sposobnost
(zmožnost), nato tudi izkazano odgovornost (za lastna stališča in ravnanja),
potem bi bilo razpolaganje s »pravicami« popolnoma drugačno, kot je sicer…
Tako pa
– ko so »pravice« nekaj povsem samoumevnega, nekaj, kar nam vsem, preprosto,
MORA pripadati, pri čemer sploh ni pomembno to, če so utemeljene s sposobnostjo
(zmožnostjo), kaj šele z odgovornostjo, se ne kaže čuditi temu, da so posledice
te samoumevnosti izkazane v podobi kaotične, neumne vsakdanjosti.
Potemtakem,
ko bi bila pot do »pravic« popeljana prek sposobnosti in odgovornosti (pa ne
samo pri tistih iz-voljenih, pač pa predvsem pri tistih, ki soodločajo in
izvolijo, ter s tem, ko izvolijo, dajejo tudi moč izvoljenim – in njihovim
ravnanjem), potem bi bil »svet« umen, urejen, in bi se vrtel v bistveno lepših
podobah, kot so te, siceršnje. Je pa res, da v takšnem primeru ne bi soodločali
tisti, katerim se (vselej) zdi, »da vedo vse o vsem«, čeprav o tem vsem – pojma
nimajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar