Že na marsikaj sem naletel, ko sem radovednost pasel skozi razne (samo)predstavitve posameznih "političnih opcij", bolje grupacij, manjših, večjih, a ena med kapitalnimi opredelitvami je tista, ki pove, da "niso ne za, ne proti I. J. Janši"...
Priznam, krohotal bi se, naglas, ko ne bi pomislil na možnost, upam, da zanemarljivo veliko (pa še kot takšna mi ni všeč), da bi takšni, ali zgolj njim podobni, prevzeli državo. In je kar nekaj razlogov za trpkost, ki sem jo ob tem zapisu začutil.
Najprej - ta, ki osnovno težavo našega časa vidi v Janši, predvsem v njem kot posamezniku, ta niti ni vreden, da bi se resneje o njegovih (raz)umskih potencialih razmišljalo. Omenjeni namreč sam po sebi sploh ne zasluži večje pozornosti, kajti takšnih je na pretek (tako janš, kakor mislecev), le da jim ni dano seči v vrh, pa z njega izkazovati - lastno majhnost.
Potem - če smo tako nizko, da je od enega samega odvisna naša usoda, potem si, skorajda prepričan sem v to, ne zaslužimo ničesar. Smo povsem brezvredni, omembe nevredni, pa je pravi čudež že to, da nas sploh beležijo v podobi naroda, države.
In - kdor ni ne za, ne proti, ta je, v bistvu, ravnodušen do tistega, kar obravnavana konkretnost izkazuje, predstavlja, za kar se zavzema...pa mu je, v bistvu, vseeno tudi za izkazane smernice, ravnanja in načine, s katerimi navedeno izkazuje. Vendar ne kot posameznik, pač pa v grupaciji sebi podobnih.
Kdor je ravnodušen, temu je vseeno. In komur je vseeno, temu, vsaj jaz sam, ne bi zaupal svoje usode. Ker mu je zanjo vseeno, ker zgolj gleda na to, kako bo sebe in svoje (zamisli, želje, kroge) poveličal. Predvsem pa, kako bo lastno nespamet uzakonil! In prav zaradi tega izpostavlja takšne "temeljne (politične?!) opredelitve", v katerih izjavlja, da ni ne za, ne proti, nekemu janši. Da bi ja čim širši krog podobnih "umskih projektilov" pritegnil...
Priznam, že od nekdaj me je strah ob misli, da bi pa zares vsi o vsem odločali, tako, kadarkoli bi se nam zahotelo, pa z nekim uličnim preglasovanjem. In sem prepričan, da neki vzvodi, neke zavore, regulativa, ki bi omejevala vsesplošno (samo)voljo morajo obstajati. In to ne samo zaradi narave, ki nas, zvečine bolj primitivne zavesti (kakopak, smo izjemno civilizirana bitja, poslušam, ne nazadnje smo pod Avstro-Ogrsko živeli, Zahod je pa itak nosilec napredka...) krasi, pa je v njej sebičnost v ospredju, z roko v roki s pogoltnostjo in nenasitnostjo, pač pa tudi zaradi preprostega dejstva, da nismo usposobljeni razpravljati o vsem. In je bolje, da določene zadeve, ki jih, denimo, posamezne stroke obravnavajo, ostanejo strokovnjakom. Ali vsaj tistim, ki pred odhodom na "najvišji izkaz demokracije", na referendum torej, preberejo razpoložljivo gradivo, se pozanimajo o stvari, o kateri želijo (so)odločati.
Bojda so majhni ljudje zelo težavni, in tudi nevarni, sem neštetokrat poslušal, še kot otrok, kajti njih manjko in izhajajoči kompleksi, podkrepljeni z neutemeljeno željo po tistem "biti nekaj", zlahka rušijo vse pred seboj, da le sežejo, dosežejo svoje. In se jim niti to kot ovira ne izkaže, da na sebi niso dovolj delali, še manj iz sebe naredili, da bi zmogli, znali, da bi sploh pomisliti upali na kaj takega kot je to, da bi pa prav oni sami drugim, vsem krojili...
Malčki, saj ste celo zabavni, na trenutke, a ob vas, poleg pomilovanja, tudi grozo občutim! Kajti - ni temeljna težava v "vladati", le-ta se izkaže kasneje, v tistem "obvladati". S tega vidika pa močno dvomim v vas in vaše zmožnosti, kajti - ko bi vsaj malo obvladali, potem bi najprej iz sebe naredili bitja, ki bi se jim, razumsko gledano, dalo vsaj prisluhniti!
In, mimogrede - meni je pa še kako mar glede tega, kar razni janše počno v tej državi in z njo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar