V tebi še...

Nekoč, ko me ne bo,

in sonce bo sijalo

brez moje sence v dan,

ko se ti bo oko,

morda, zaman podalo,

za njim, kdo ve, še dlan,

prav tja, na tisto mesto,

kjer v sanjah sem gorel,

kjer sem, v grenkobi, često,

ječaje bol trpel…

Nekoč, ko med koraki

ne bo zvenel moj glas,

ker pot se zame je končala,

in ne hlade je več oblaki,

jim zame že pošel je čas,

ko je še zadnja odfrčala

iz moje jate plahih ptic…

morda takrat prek tvojih lic,

pekoče se za hip prismejem,

te stožim, ali pa ogrejem,

takrat, morda, kdo ve.

In prebudim srce,

za hip spet zaživim,

čeprav zgolj kot spomin.

Nekoč, ko upe bom do dna izpil,

in sonce bo sijalo

brez moje sence v dan,

takrat šele bo čas razkril,

če me je v tebi kaj ostalo

ali pa sem živel, zgolj v nič, zaman.