Vetrovi,
sinovi neba,
rušeča
vas volja
prek
trate vesolja
zareže
mi vse do srca…
da v
sled brazgotine
še nova
kap šine,
da
vselej na sveže
v dušo
zareže,
miru ji
ne da.
Vem,
vam je predano,
da vdano
na plano
privlečete
vse spod prahu,
da bol
ne izgine,
v
pozabi premine,
da vse
doživeto
nikdar
ni izpeto,
ne v
dobrem, in še bolj v zlu.
Da,
vem, še sem tu,
vendar kljub
temu…
Ko bi,
vsaj za malo,
zastali,
zaspali,
morda,
res, ne vem, kam drugam se podali…
Manj
peklo bi, žgalo,
manj žrlo,
cefralo,
da upi
bi plahi se znova prižgali?
Kot
kapljice neke, ki reka jih nosi,
čeprav zgolj
zato, da v nič jih raztrosi.
Vetrovi,
sinovi
neba.
Nikarte…
nespametni moji glasovi,
čemu bi
moteči bili mi okovi,
brez
njih bi ostal brez vsega.
Plešite,
divjajte,
miru mi
ne dajte!
Ko
enkrat premine
objem bolečine…
še živ
si, do dna poln praznine?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar