Lomi…

Brije, brije, prav divjaje,

veter se z življenjem daje,

včasih lomi, vedno nosi,

da smeti še bolj raztrosi…

Smetja pa – več kot obilo,

se po dveh je razkropilo,

tam, kjer sleherna pokveka

bi odela se v človeka…

Iščem ga, že vse življenje,

da olajšal bi trpljenje,

a preredko se obnese,

raje v govna pot odnese…