Uh!
Prvi krog izbiranja prispevkov za Rima rajo sem zaključil! In izdih
gromozanskega olajšanja se mi je izvil…
Na
enainsedemdesetih straneh je ostalo, za nadaljnje prečesavanje, devetindvajset
pesmic mlajše skupine, in petdeset starejše. Potemtakem bo iz prvih potrebno
izločiti skorajda polovico, pri drugih pa petintrideset zapisov…
Dvomim,
močno, da se bo že naslednje prebiranje izkazalo v podobah »krvavega boja«, ne,
bolj kot nek hodniček, neko preddverje pred tem bojem, ki se bo, povsem zares, prikazal
šele v zadnji fazi, takrat, ko bo potrebno tudi najboljše med najboljšimi
opredeliti, čeprav – dva izstopata, zelo, namesto ostalih se bom pa jaz znojil,
ko jim bom mesto v petnajsterici trasiral. Glede nagrajencev bo, za kanček,
lažje, kajti prav nič težko mi ni zapisati neke delitve najvišjih mest, pa se
jih zmore tudi pet, šest uvrstiti na prva tri. Ne bi bilo prvič…
Zdaj
bom za dober teden izklopil s tem početjem, zadeva se mora malo poleči, in tudi
v drugo »moram« brati tako, kot bi se prvič z zapisi srečal. Obenem pa mi bo
Malo čas razporejalo, in za povsem drugačno pesnjenje poskrbelo…
Za
nekaj trenutkov me je, med prebiranjem, obšla misel, da bi v uvodnik zbornika
zapisal nek povsem preprost »loti se branja, namesto pisanja«, a sem se
odločil, da tako krut ne bom. Ne nazadnje – bolje, da del časa porabijo za
zapisovanje, pa čeprav brezplodno, bolj kot ne samemu sebi namenjeno, kot pa za
buljenje v zaslone računalnikov in telefonov! In ob tem upoštevam, kakopak,
tudi starost otrok, čeprav… ko sem se udeleževal podobnih prireditev,
namenjenih zapisovanju otrok, v Srbiji in v Banja Luki, takrat… ja, tam se mi
je porodila zamisel o nečem podobnem tu, v Deželi, a kaj ko pa deželni otroci
po otroškosti, tudi po izpovednosti, če želiš sproščenosti… niti približno niso
podobni tamkajšnjim! Na žalost! Tam je bilo vsako leto nekaj zares blestečih
otročičev, ki bi se zlahka lahko kosali z določenimi, namenoma jih ne bom
imenoval, uveljavljenimi »pesniki« tukaj, odraslimi, celo prekašali bi jih, tu
pa… če porečem, da sem v dvanajstih letih naletel na šest up vzbujajočih
osnovnošolcev, ne vem, če nisem prevelikega števila zapisal…
Tak'
pač je, na »razvitem« Zahodu, na eni strani gore, na drugi vdanost lipicanskemu
tronu, in, po novem, kakopak, koka-koli ter ameriken-vej-of-lajf, na tretji
zapoznelost odtajanih ledenikov, ki so preveč Neandertalca zasejali povprek, na
četrti pa… ah, karkoli že je, na tej, četrti strani, brez »odprtih glav« nikoli
do kril ne dospeš…
Da, še osem
dni zime, po mojem »štetju«, prihod pomladi bom, v najinem nemiru, z mojim
Sonkom dočakal, potem pa, znova… k uram, ki me bodo, bolj ali manj mukotrpno,
vodile k novemu vzdihu, pardon, izdihu olajšanja. Dospelemu do bojišča, na
katerem se bo, nato, tudi »krvavi boj« odvil. Potem pa še dve leti, nato pa se
rimarajevsko »upokojim«…
Včasih
razmišljam, če to, moje delo, sodi med družbeno koristna opravila, a se hitro
spet k sebi spravim, kajti – tej družbi, konkretni, prav nič ne more pomagati,
koristiti! Tudi za vrč ustrezno glino potrebuješ…
Ni komentarjev:
Objavite komentar