Nikamor
se mi ne mudi,
za smrt
se vselej najde čas,
a jaz –
le truplo, ki živi,
in
spušča, tu in tam, nek glas…
Življenje…
nekdaj je bilo,
do zvezd
neba, še več in dlje,
a kaj,
ko rado vse lepo,
še
zlasti s pomočjo, zamre…
Ne,
nič, nič več na svet ne dam,
se mi
dvonog preveč je skazal,
ne ve
kaj čast je, kaj je sram,
pa,
zlahka, lepo bo umazal…
Nikamor
se mi ne mudi,
se dan,
že itak, v dan zgolj vleče,
za
hipec kletev me sprosti,
ko
zgodba svojo senco meče…
Ni komentarjev:
Objavite komentar