Počasneje, zato pa več…

Zjutraj sem se moral oprijeti štedilnika in zaboja za drva, da sem lahko počepnil in zakuril. Vse razboljeno, in zlasti zapestji ter prsti na rokah, oteklo…

 

Žal motorka včeraj še ni pela, da bi s šavjem ob ograji opravil, je demontaža brajd veliko časa vzela. Konstrukciji bodisi povešeni, bodisi podrti, vijaki pa, praviloma, zviti, pa jih je bilo krepko težje, in počasneje, izgraditi. A je vsaj obrezano, vse, kar je bilo za obrezati, in sta brajdi demontirani. Popoldne, ob štirih, sem bil že tako crknjen, da sem, ko sem zadnje dele izgrajene kovine odložil na mesto, s katerega bo Cigo odpeljal, in orodje pospravil, dahnil tisti dovolj-za-danes, a sem se uspel motivirati, in sem še dvanajst »sprehodov« opravil, da se je približno polovica izgrajenega lesa znašla pri hiši, v čakalnici za razrez. Za vsak »sprehod« posebej je bil daj-še-enkrat…

 

Že v mraku sem stroj zagnal, da je še preostanek barvastega perila opran, in juho pogrel, da je, poleg jutranje kave, nekaj dospelo v želodec. Za danes pa – ne, prav nič si ne bom nekih rokov postavljal, pač pa se bom lotil zadeve po vrsti, najprej preostali les k hiši znesel, potem šavje odstranjeval, na koncu pa »poslastica«, nošenje obrezanega na dno parcele in sopihanje po bregu navzgor, pa… ko mi bo volje pošlo, mi je bo, in se ne bom prav nič radi tega obremenjeval. Opravljeno bo, to vem, če ne danes, do konca, pa v prihodnjih dneh, kruha ne je, da pa bi se v travo zaraslo, ne, tega pa tudi ne bom dopustil. Jutri pa, tako naj bi vsaj bilo, v gozd, v pripravo lesa za ogrevanje…

 

Od petka, pa do danes – vse ure, ki sem jih na delovišču preživel, so bile efektivno oddelane, niti za cigareto odmora si nisem dovolil. Edino včeraj me je sosed za deset minut pogovora, ob ograji, zaustavil, pa bom v četrtek, domnevam, počival. V petek bo namreč Malo spet doma, in bom potreboval moči zanjo. Ob njej sem vse dneve »v pogonu«, in ob njej ni moč, kot pri ostalih delih, poreči bom-pa-jutri-če-mi-danes-ne-uspe…

Že res, da sem po tihem upal, da se bom v tem tednu odpravil tudi v gozd pod hiško, da bi pokosil poleglo travo – v lanskem letu tja sploh nisem zahajal – a, kaže tako, ne bo zneslo. Ima razrez debel in z brajd izgrajenega lesa prednost, in še v to nisem prepričan, da mi bo uspelo kose debel do hiše prinesti. Ne, po vsej verjetnosti jih bom samo prek ograje spravil, da ne bi »nog dobili«, in bodo tam, na dnu, čakali, da se po bregu navzgor podajo. Malček leta, moja, malček (še vedno) krajši dan, malček pa obseg, in tudi težavnost, del, vse na svoje načine moje zmožnosti preizkuša, prek njih pa ne zmorem.

 

»Kaj boš naredil s tem«, me je, včeraj, vprašal sosed, ki se je odločil, da ne bo več svoje hiše prodajal, pač pa kar tu ostal. Ha, kaj nameravam… starejšim svojim čičkom sem zapustil, kar sem imel zapustiti, in vsak je dobil dovolj, da ima razrešeno stanovanjsko vprašanje, le Mali, mojemu Sonku, še ničesar nisem dal, pa to, revščino, kar imam, zanjo hranim. In se bom s tem spoprijemal, dokler bom le zmogel, da bi očuval, vsaj toliko časa, da bo ugotovila, če ji je tu dovolj všeč, da bi zmogla, nekoč, dejati živim-na-svojem-bregu-tam-kjer-je-prej-tata-živel. Vem, drzen, zelo drzen načrt, vprašanje, veliko, če je sploh izvedljiv, kajti do njenega petnajstega, ko naj bi, upam vsaj, vedela, vsaj približno, če bo hotela biti tu, je še skoraj dvanajst let, takrat pa… takrat pa bom že pravi metuzalem, in je vprašanje, če bom sebe zmogel premikati, kaj šele karkoli drugega. Če še bom, sploh, takrat, kakopak…

 

Ja, lepote življenja, snuješ, da se »sfiži«, gradiš, da se bodisi izniči, bodisi z zgrajenim počno kot svinje-z-mehom, skratka, trudiš se, da bi nekaj ustvaril, sebe vgrajuješ v neke načrte, in to, malodane praviloma, počneš zgolj radi tega, da – na koncu ugotoviš kako bi bilo bolje, ko se sploh loteval ne bi, ničesar! Da bi bilo bolje, ko bi izključno nase, in zase gledal, čeprav – ubogi »ljudje«, ki v sklicevanju na neko svojo, predvsem tozadevno, dobroto in človečnost, predvsem k lastnemu zadovoljstvu silijo. Ubogi, »ljudje«, tozadevno tvorna, dejansko pa tako destruktivna bitja, da bolj destruktivna biti ne bi mogla! Kar na smeh mi gre, zaničevalen smeh, kakopak, ko pomislim na to, da… še par dni, pa bodo, za cel dan, še nekoliko bolj »kulturni«, kot so »kulturni« že sicer, in ob njih, »kulturnih«, kultura, kolikor je sploh zares je, komajda uspeva ne izumreti…

 

France, veš, da se mi smiliš?! Bentiš, če jih tvoje kosti, kolikor jih je sploh še ostalo, zaznavajo, niti tega ne zmorejo, da bi porekle:

 

Ko bil sem živ, po meni ste pljuvali,

obstajali kot sam ne bi nikdar,

a zdaj bi me po svoje »spoštovali«,

in vlekli mi kosti na nek oltar…

A beda ste, zgolj beda, in nič več,

le žretje, sranje, v vaših je beticah,

brez vas bi svet postal svetleč

in ne živel v večnih bi krivicah!

Pa – ko iz groba bi lahko se zvlekel,

in ko bi dana mi bila beseda,

na kratko le, in z gnusom, bi porekel:

preprosto, silovito, nek – marš, beda!