Roki
imam, kot da bi ju na pirsing nosil – porezani, prebodeni, polno trščic in trnov,
in je tako, bojda, tudi prav, takrat, kadar imaš z akacijami, in z robidovjem,
opraviti, obenem pa pri delu ne uporabljaš rokavic…
Domneval
sem, da bom uspel, danes, ob odstranitvi šavja, skozi ograjo proti sosedu
rastočega, še večino obrezanega pospraviti, vendar…
Znova
sem načrte malček predrugačil, pa – če že skačem z motorko naokoli, potem bom
pa še gozdni rob očistil! In sem porezal dobesedno vse, kar je poprej motilo
hojo, in košnji preprečevalo, da bi bila v celovitosti svoji izvršena. In sem
to počel vse do tretje, ko je motorka odšla na počitek, do jutri, ko me bo
spremljala v gozd…
Da,
največ boja je bilo na četrti in peti terasi, in po njegovem koncu so lesena
trupla vsepovsod ležala. Ne, ne, ne, prav nič podivjano se nisem podal nad
drevje, čemu le, ko pa je moja drvarnica posebne vrste, takšna, da je v njej iz
leta v leto več lesa, le tisto, kar je bilo zares nujno odstraniti, sem
odstranil, in med tem so prevladovale nižje rastoče veje…
Od treh
do petih pa sem na kup, trohnenju namenjenem, vlačil, da se je v višino
podvojil. A sem uspel zgolj peto teraso očistiti, in s četrte krepko večino
odstraniti, dočim je vse ostalo, nad njima – kot bi strela treščila!
V
naslednjih dneh, in že jutri, domnevam, ko vsaj malo z gozdarsko-lesnimi deli
o(d)pravim, bom uro, morda dve, tudi čiščenju preostalega namenil. Da preden
Sonko pride vsaj večino odstranim. In bo lahko, veselo, kakopak, skakala in
tekala naokoli, brez nevarnosti, da bi se ob kaj spotaknila, ali celo »prijetnost«
nekega trna, akacijevega, morda ringlojevega, občutila…
Sem pa »polomljen«,
in že zjutraj sem se motiviral, dodatno, da sem sploh krenil delat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar