Sonce
se skuša prebiti, sramežljivo kuka skozi oblake. Z vseh koncev jih je prignalo,
pa nebo, počasi, a vztrajno, temni.
Tako
piha, da sem moral Tarovo posodico, po tem, ko jo je spraznil, loviti po
dvorišču. In sploh ne potrebujem glavnika, mi veter češe izgled.
Roki
popuščata, v svoji utrujenosti, verjetno bi jima prijal še kak dan počitka, a
bom vseeno prijel za cepilko, sekiro, da dva zabojčka napolnim. Ne da se mi
sedeti v nekem brezdelju, naj vsaj nekaj, čeprav malega, za današnjim menoj
ostane. Itak bo šlo v nič, ko pride čas, kakor je šlo malodane vse, iz česar
sem, kar sem, kar sem iz sebe, in sebe, dajal.
V
mislih se, med ostalim, »prerekam«, malček, s sodobno »znanostjo«, ki »ve«, da
možgani z leti izgubljajo moč delovanja. Bedarija, prvovrstna bedarija! Zmožni
so, ti možgani, delovati krepko dlje, kot je obstoječa živetvena doba, in kadar
jih ne pestijo določene težave, z nekimi mehanskimi okvarami, z boleznimi
pogojene, takrat delujejo popolnoma enako, kot so delovali v mladosti, s to
razliko, da…
Starejši
kot so možgani, več izkušenj, potemtakem tudi spoznanj naj bi bilo za njimi, pa
bi se dalo sklepati o tem, da večji nabor nekih podatkov, informacij,
(spo)znanj omogoča kakovostnejše izbiranje, kakovostnejše odločitve, ravnanja.
Tam, kakopak, kjer janez ne zna izključno tistega, kar so ga učili, ko je še
janezek bil. Ja, tam pa bo držalo, to, da možgani na starost niso kaj prida
učinkoviti, vendar, v tolažbo – tudi v mladosti niso (bili)!
Danes
peči, zgoraj, ne bom dal miru, cel dan jo bom, po malem, hranil. Naj se zidovi
toplote napijejo, Malo pride, pa želim, da je v jutru ne bodo (pre)nizke
temperature pozdravile. Hiša namreč ni izolirana, pa, malček za šalo, to, da
kurim, uspešno učinkuje na segrevanje planeta… kakor tudi »ve« omenjena,
sodobna »znanost«. Na segrevanje ozračja, seveda, ki se bo, slej ko prej, tudi
samo naučilo ekstremnih temperaturnih razlik. Če se ne motim – na Luni
dvonoštvo nikdar ni živelo, da bi s svojim početjem prispevalo k njenemu
umiranju, a je kljub temu dospela do okoliščin, s katerimi se danes izkazuje.
Čeprav je bila, tudi ona, nekoč živa, čeprav je, tudi ona, nekoč, imela nek
svoj »zrak«, in ima, še vedno, nekaj vode… Bojda prav iz vode prihaja življenje…
Resnično,
težko je razumeti te, sodobne, »znanstvenike«, ki niti preprostih absurdov niso
zmožni dojeti. Denimo, ko trdijo, da možgani z leti izgubljajo na kakovosti
delovanja… prav ti »znanstveniki«, tudi oni, dospevajo do svojih titul, do
svojih »spoznanj«, z leti, celo dlje kot se z zadevami, nekimi, ukvarjajo,
večje je to njihovo dospevanje, pomeni, da, z leti, postajajo uspešnejši,
prodornejši, učinkovitejši… čeprav možgani z leti (po njihovem »vedenju«)
izgubljajo moč, pešajo, se vse bolj z neučinkovitostjo izkazujejo?! Mejduš, kaj
bi šele odkrili, ti kerlci, ko bi jim možgani delovali, vsaj na stara, izkušena
leta… če jim že prej, in nikoli, niso…
Ja, na
vseh področjih se, krog istih zadev, krešejo povsem nasprotujoča si mnenja, pa
niti člani Ustavnega sodišča, denimo, ne znajo brati. Vsaj tako ne znajo brati,
da bi povsem preproste zapise pravnega reda enako dojemali. Ne gre, eno je uk
brez podlage za razumevanje, eno pa je zmožnost razumevanja, ki se zmore sama
do spoznanj dokopati. In teh, ki podlage nimajo, mrgoli, žal, pa ne samo na
cesti, daleč od tega, povsod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar