Pravijo,
tisti, nekateri, pač, ki trdijo, da me poznajo, da znam biti brez »dlake na
jeziku«, in priznam, da se (vsaj) v tem ne motijo. Kakor tudi mene ne moti, da
mi mnogi radi tega zamerijo, me celo za grdega označujejo. Pač, žalostna
resnica, da je beseda, ki o nečednostih govori manj priljubljena, in sprejeta,
kot nečednosti same. Naj bo, če že drugače ne zmore, a zgolj tam, kjer je laž
običajna sestavina vsakdanjika…
Kakor
vsako leto, bom tudi letos spisal uvodnik, za zbornik Rima raje, in tudi letos sem
se odločil, da ga »brez dlake« zastavim. Pa sem to takole naredil…
Letošnji
uvodnik zastavim s sledečim obvestilom: dovolj let je za menoj, dovolj
ukvarjanja z verzi in z rimami, dovolj spoznavanja, morda celo preveč, za to,
da ne bi dospel do zmožnosti ugotavljanja verodostojnosti zapisovanj, do tega,
da bi vedel kaj in koliko zmore neko dete v, denimo, drugem razredu osnovne
šole, pa me je val slabe volje oblil, za nekaj časa, ko sem prebiral kopico
zapisov, katerih avtorji so, bojda, drugošolci, čeprav… iz prebranega, iz
načina zapisovanja – »slep« bi moral biti, da ne bi »videl roke« starejše
osebe, ki je tem zapisom »pomagala« do njih končnih podob. Žal, a je tako, in
je tudi tako, da vseh teh zapisov ni bilo moč upoštevati pri izbiranju
najboljših! Na škodo otrok, kakopak. In, morda, ne bi bilo slabo, ko bi prišlo
do razmisleka o tem, če je pomoč zares pomoč, in če je slepitev, da ne zapišem
neresnica, zares prava pot skozi življenje…
Ja,
tako sem zapisal, za začetek omenjenega uvodnika, in tako bo tudi ostalo,
zapisano. Ne gre drugače, moram redno, vedno in sproti skrbeti za svojo »priljubljenost«
pri določenih…
Ni komentarjev:
Objavite komentar