Da,
danes sem, v odnosu do prejšnjih dni, počival. Počistil sem, vsaj v grobem,
hišo, Sonku namestil posteljnino (vedno, ko pride, jo čista, sveža čaka),
pospravil perilo treh pranj, nanosil drv v oba zaboja, pomil posodo, skuhal
polento (ni se mi dalo štruce odmrzovati), pa še kaj malega bi se našlo, na
koncu pa se še stuširal. Zdaj se lahko prepustim lenarjenju…
Neke
zapise, prijateljeve, sem bral. Je podoben bedak meni, tudi njega »življenje«
tepe. Dobričina, načelen, pošten, tvoren možakar. Je velikokrat izkazal, da
zmore v sebi najti in iz sebe tvoriti, da ni nek povprečen izvajalec, predvsem
pa, da zmore pokončno hoditi, vsem baraberijam in barabam navkljub. Pa, podobno
kot jaz, svoja pozna leta preživlja v spraševanju, če sploh živi življenje, v
čem pravzaprav naj bi bila smiselnost (njegovega) obstajanja…
Da,
tepe ga »življenje«, in še najbolj neki »njegovi«. Poznam takšne zgodbe, še
kako jih poznam, obenem pa – nihče te ne zmore tako (za)boleti, te tako
prizadeti, ti dobesedno življenje uničiti, kot zmorejo tisti, katere imaš rad!
Nihče! Nekega tujca k vragu pošlješ, po kratkem postopku, in je zadeva rešena,
nek »tvoj« pa… ne gre, niti zlahka, niti stežka, ostaja zadevščina, da grize in
razjeda še potem, ko je že uspela uničiti!
Malo je
manjkalo, da se nisem odzval k njegovemu zapisovanju, da bi mu, povsem
preprosto, priporočil, naj tiste, neke »svoje«, dokončno v tri materine pošlje,
kajti niso vredni enega samega trenutka njegove slabe volje, kaj šele njegovega
življenja, in kaj šele tega, da jih ima rad, vendar… kako, za vraga, bi mu
lahko tako svetoval, ko pa sem na istem, in to izključno zato, ker sem vrata v
sebe, na stežaj, odpiral – takšnim, ki mojega rad-te-imam niso vredni, si ga ne
zaslužijo?! Pa sem jim dobro želel in počel, da jim ves svet niti delčka toliko
ni, vendar…
Ne, tu
in tam mu, resda, pripišem besedo, ali dve, vsaj toliko, da ga skušam bodriti,
da mu skušam njegovo vrednost predočiti, njegovo človečnost, obkroženo s svetom
nevrednosti in nečlovečnosti, sebične, celo pokvarjene goltavosti, obenem se pa
kar pogostoma zadržim, in niti črke ne dahnem, da bi mu vsaj to sporočil, da
sem (pre)bral, da je njegovo pisanje vsaj, ali pa tudi v meni, svoj cilj našlo,
in ni bilo samo sebi namenjeno…
Da,
počivalni dan je zaokrožen. Do njegovega konca ne bom več počival, le še –
lenaril…
Ni komentarjev:
Objavite komentar