… vsaj
brez posledic ne.
Zastavil
sem ob deveti, s pospravljanjem vej in vejic, ostalih po obrezovanju drevja in
trt ter čiščenju terena. Nasprehodil sem se, po bregu, si porajal vzpodbudo, in
uspelo mi je, ko je kazalec tičal na dvajset do tretje, vse pospraviti. In –
namesto, da bi, takrat, prenehal…
Če si
že pri tem, kaj ko bi še mejo na peti nabrežini, tisti strmi, počistil, sem
samemu sebi napotek dajal ter ga, v končni fazi, tudi upošteval, pa…
Ko je
bilo tudi to opravljeno, počiščeno pospravljeno na kup za trohnenje, delovni
pripomočki pa na svojih mestih, je bilo natanko pol štirih.
Sedel
sem k »čik pavzi«, k prvemu premoru, katerega sem si, od jutra, dovolil, in že
je prifrčala zamisel, da bi se, z motorko, odpravil k akacijam, rastočim na
stičišču obeh parcel. Namenoma jih puščam rasti, za les, a moram spodnje veje
odstraniti, so preveč moteče pri košnji, obenem pa bom tri drevesa podrl, da
malček razredčim rastje, pa da še nekaj lesa v čakalnico za razrez dospe…
Nekaj
minut sem se ubadal s to zamislijo, sočasno pa ugotavljal, da sem po šestih
urah in pol dodobra utrujen, pa bi kazalo akacije na jutri prestaviti. In tako
je tudi bilo, po cigareti sem, tako kot to zadnje dneve počnem, nacepil poln
zaboj podkurnega materiala, in ko je sekira do svojega voljno dospela, je bilo
nekaj minut pred pol peto. Sedel sem ter, na hitro, zajtrkoval, pravzaprav
kosil. Dovolj je bilo dela, za danes, sem se prepričal. Fizičnega dela,
kakopak, kajti…
Deset
do pete sem že sedel pred zaslonom in nadaljeval s prvim krogom izbiranja najboljših
prispevkov za Rima rajo. Pa še tako dobri dve uri oddelal, kajti za več, priznam,
mi je volje zmanjkalo…
Jutri,
ako bog da, kot pravijo Srbi, se najprej odpravim k akacijam, domnevam, da mi
bodo vzele vsaj dve uri, potem pa, končno, bom svojo drvarsko
naj-mašinca-zagodi zagnal, v gozdu. In tudi pri tem se tolažim, češ da je pomembno,
da vsaj iz gozda les spravim, prek ograje, do hiše ga bom že enkrat prinesel,
razen, če mi »žilica« ne bo dala miru, seveda, kajti – kamorkoli pogledam,
povsod vidim nekaj, kar bi rad zastavil… ograjo na peti terasi (da obstoječo na
tretji odstranim, in preostali del tiste, ki je, nekoč, oba dela zemljišča
delila), in nasploh, celotno ograjo, krog in krog, bom moral, po možnosti še
letos, obnoviti, brajdo nad prvo, in tisto pri hiši, tri, štiri, pet lukenj bi
skopal, da bi še nekaj dreves posadil… kakorkoli že, kamorkoli se ozrem, povsod
je delo videti, obenem pa bo trava, in to kmalu, svoj ples zastavila, pa ne bo
nič lažje, ob košnji, še dodatne zadeve o(d)pravljati…
Utrujen,
povsem, a zadovoljen, kajti – ko Čičko pride, moj Sonko, lepi, povsod bo lahko
šarila, brez nevarnosti, da bi se ob neko vejo spotaknila ali, slučajno, na
konkreten akacijin trn stopila… zna zadeva prebosti podplat, doseči stopalo…
Že
prejšnjič, ko je bila doma, sva »morala« na spodnji terasi, in v gozd, najin,
seveda, in zlasti četrta terasa ji je všeč, je največja od vseh, obenem pa
najdaljša travna površina, doma, po kateri zmore brez neke posebne nevarnosti
tekati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar