… dan.
Nekaj koprenaste oblačnosti je bilo, a krepko premalo, da sonce ne bi s polno paro
delovalo. In sploh ni pihalo, kje neki, samo brilo, in to tako močno tolklo, da
se celo drevesa v gozdu, še vedno, kljub ogolelosti, visoka, močna, pozibavajo
v svojem vetrnem plesu…
Gozd ni
ravno svežega »datuma izdelave«, pa je na drevju tudi nekaj onemoglih vej.
Konkretnih velikosti, kakopak. Rado se zgodi, naokoli, da se, ob nekem sneženju,
ali vetrovju, najprej zasliši pokanje, malo za tem pa tudi padanje, in padec,
drevesa. In v razmerah, ki niso najprimernejše za delo v gozdu, se vanj ne
podajam. Pri delu z motorko… poglobljen v opravilo, obenem ob hrupu orodja,
sploh ne bi slišal lomljenja dotrajane veje, vprašanje, če bi sploh zaznal njen
padec na glavo, mojo, kakopak. Že res, da bi se, s tem, odrešil vseh svojih
težav, a je res tudi to, da bi še rad svoje otroke videl, in dočakal
primernejši trenutek ter način slovesa od njih…
Sonce
in veter, od nekdaj zame optimalna pogoja za glavobol. Pa sem nekaj časa celo o
tem razmišljal, da bi dan prelenaril, a sem se, kljub temu, napotil delat. Prek
ušes sem si potisnil toplo, volneno kapo, in se lotil odstranjevanja vejevja,
na tleh ležečega. Nekaj sem uspel narediti, vsaj četrto teraso sem pospravil,
na grobo, da je samo še za grabljenje na njej ostalo, in kose akacij, včeraj
podrtih, sem k hiši odnesel, da bodo tam čakali na dan, ko se bom lotil
priprave drv za prihodnjo zimo. Dovolj »sprehajanja«, da sem se preznojil, in
sklenil, da se v takšnih razmerah ne bom več vetru izpostavljal. Bo že počakalo…
Še
vedno nisem hotel lenariti, pa sem se prepričal, da je ob hiši zavetrje. Khm,
danes, kaže, je zavetrje samo v hiši, vendar se nisem dal. Žaganje le ne
preznoji toliko, kot spopadanje z bregom. In sem cirkular na plano privedel,
ter razžagal in pospravil izgrajeni brajdi. In ko sem poslednje poleno zložil,
ter pogledal na uro, je kazala štiri…
Analgetika
sta že zdrsnila po grlu, priklatil se je namreč glavobol, tako kot sem
domneval, da se bo. Tudi drugo kavo sem si skuhal, na »brajdnem« ogrevanju je
voda dobesedno poskočila v vretje. Sedaj pa se tolažim, da moji načrti niso, in
ne morejo biti ogroženi, kljub temu, da danes nisem drvaril, kajti – kadar imaš
načrtovanega več in veliko, takrat je skladno z načrtom prav vse, kar utegneš
opraviti. Tako tega vsega ne bi zmogel v enem tednu, kaj šele dnevu, opraviti,
obenem pa…
Jutri
sicer moram v nabavo, a kljub temu, če ne bo pihalo, se morda po tem odpravim v
gozd, ali pa v četrtek, na dan načrtovanega »počitka«, da se bom s kulturnim
delom s praznikom kulture soočil. V domnevno robantenje nekega soseda, ki je
sila rad, vedno, »na pravi liniji«… četudi se le-ta s svojim cik-cakanjem
izkazuje. Ja, sila »rad« imam tudi takšne, ki so vedno pravoverni, ne glede na
to, katero vero čas zapoveduje…
Francl,
ti pa mi boš, si domišljam tako, odpustil moj greh, na bojda tvoj dan spočet.
Ne nazadnje – nisi (bil) majhna, nepomembna, omembe nevredna dušica.
Da, kar
nekaj okroglic se je nabralo, iz obeh brajd, vse do stropa drvarnice, celo
nekoliko več, do neba, glede na to, da se njih duh že nekaj časa skozi dimnika
vije v višave…
Ni komentarjev:
Objavite komentar