Ko črto
potegneš, na koncu poti, ugotoviš, da si hodil zgolj zaradi tega, da si hodil,
medtem ko je cilj, na katerega si dospel, popolnoma enak ciljem vseh ostalih.
In edino, kar te razlikuje od teh vseh ostalih, je tisti KAKO si hodil, KJE si
korake klesal, in ČEMU, ter število drobtinic, ki, za kratek delček večnosti,
za teboj ostanejo, pa…
Če
ugotoviš, da si sebi zvest ostal, svojim vodilom, neomajno zapisanim skozi ves
čas, in med zvezdami nabranimi; da si prek steptanega nisi korakov mazal, s
prahom, z blatom, z govni; da si skušal kot delček, drobeč se zgolj radi tega,
da bi dajal, in bi od tebe nekaj bilo; in da je še drobec več, kot zgolj brlog,
podmladek, ter kamen, kar o tebi priča, potem…
Potem,
morda, vsaj za šalo, celo nek smisel najdeš, med vsemi nesmiselnimi in zlasti v
nesmislu, obstoječem sredi goltave brezličnosti, nesmislu življenje imenovanem.
In zamahneš z roko, vedoč, da brezličnost pogoltne vse, in vse v drek spremeni.
Tako da…
Da,
vsaj tisti KAKO ti ostane, in ob njem spoznanje, da je vse minljivo, a le
tisto, kar od živali razlikuje, zlasti od rilčaste, zmore, vsaj plaho, in za
nekaj drobcev časa, neskončnosti praznine pozabe kljubovati.
Ne
hodiš, da prehodiš, hodiš, da kot človek obstaneš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar