Tudi
nocoj je, v okviru najinega uspavanja, čezme položila večjo blazino, tako da mi
je z njo pokrila prsni koš in trebuh, potem pa začela s telovadbo… stoji tik
mene, se sonožno odrine, v zraku se za polkrog obrne, nato pa z vso svojo težo,
in z rito, pristane na blazini, potemtakem (tudi) na meni…
To
početje ji je sila zabavno, meni malo manj, zgolj toliko, kolikor mi je do
njenega smeha, a po določenem času ji pričnem dopovedovati, da je potrebno
končati (za tisti večer) s takšno telovadbo, ker posledice njenih pristankov že
kar dobro čutim. In tudi nocoj je bilo tako, pa – ker ji ni bilo moč
dopovedati, sem v nekem trenutku izustil tisti »zdaj je pa dovolj«, in mu
pridodal nek »kdo bo to zdržal«…
»Lilika,«
sem zaslišal v odgovor, skozi njen krohot, pa mi je resnost hipoma spuhtela v
smeh… a sva kljub temu, za nocoj samo, kakopak, prešla k drugim uspavalnim »interesnim
dejavnostim«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar