Popotnik pride v Afrike puščavo.
Steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,
nobena luč se skoz oblak ne vkrade.
Po mes’cu hrepeneč se vleže v travo.
Nebo odpre se, luna dá svečavo.
Tam vidi gnezditi strupene gade,
in tam brlog, kjer ima tigra mlade,
vzdig’váti vidi leva jezno glavo.
Tako mladenča gledati je gnalo
naključje zdanjih dni, doklèr na poti
prihodnosti biló je zagrinjalo.
Zvedrila se je noč. Zijá nasproti
življenja gnus, nadlog in stisk ne malo,
globôko brezno brez vse rešne poti.
Vsem
tistim, ki zmorejo brati zgolj neposredno – je, morda, v tej Francetovi pesmi, »Afrika«
celoten svet, je, morda, »puščava« tako imenovano človeštvo?!
Da bi
ravno ljubil »ljudstvo«… nak, tega po njegovem življenju, po njegovih zapisih
ni moč sklepati. Da, verjetno je bil sam kriv, zato, ker ni znal med običajnimi
normalnosti najti, normalnosti, značilne za človeka.
In
pripišem:
France,
tvoj čas je že odštel,
do slednje
pikice ti vzel,
in te v
neskončnosti noči
odrešil
sleherne skrbi!
In
gneva, in vse slabe volje,
in upa
praznega v bolje,
pa ni
ti se pritoževati,
le v
miru, prav spokojno, spati.
Ne meni
se za nič nravi,
ki
brskajo ti med kosti,
češ da
si njihov, da si njim,
so
zgolj navaden pičkin dim!
In,
mimogrede – ne slavim, danes, ne nekega, predvsem tozadevnega, »praznika
kulture«, in ne slavim tebe, spomina nate, tvojih del. Bil si umetelen, ni kaj,
a meni je v nebo nek Menart zrasel. A tudi njega ne slavim, le njegovim verzom
se raje prepuščam, da v njih, tu in tam, četudi redko, za dihanje trenutek
najdem.
Pač,
med »normalnimi« mi do tega, očitno, ni dospeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar