Upal
sem, da se bo danes veter umiril, a se ne da, na trenutke celo močneje tolče,
kot je včeraj…
Bil sem
v nabavi in, ob povratku, zadovoljen ugotovil, da je minila samo ura in
petintrideset minut, od odhoda pa do povratka domov, pri čemer… Kmetijska
zadruga, Petrol, Špar, Cerjak, Evrospin… na petih koncih sem bil, in vožnja v
obe smeri…
Poleg
potrebnega za prihodnji teden, ko bo tatina srakica doma, sem nabavil tudi
posodi, cvetlični, in zemljo za »citruse«. V kratkem nameravam presaditi
limonovec in kumkvat, ne vem, morda kar v dneh, ko bo Malo z menoj, da mi »pomaga«.
Domnevam, da bi ji bilo početje zanimivo, in verjamem, da bosta rastlini uspeli
preživeti njeno prizadevnost. Kakorkoli že…
Zadovoljen,
da sem bil hitro nazaj, sem najprej pospravil vse nabavljeno, pa štedilnik
nahranil in kavo skuhal, nato pa sem se podal v nadstropje, kjer mi je, ob
prihodu na balkon, zadovoljstvo v hipu splahnelo…
Tendo
sem pustil »zaprto«, lepo je bila zložena, do konca, našel pa sem jo uničeno!
Vodilni trak strgan, ogrodje na balkonski ograji, platno pa… v takšnem stanju
je ostalo, da sem ga, preprosto, odrezal, in ga bom, v brezvetrju, kakopak, na
dvorišču prek brajde nameščal, da nekaj sence (s)počne, dokler se trta ustrezno
ne razraste…
Da,
trak, komaj dve leti je star, in prav v te namene kupljen, je, očitno, dovolj
preperel, da več vetra ni vzdržal. Pa ko pomislim, kako malo upora vzbuja,
vetru! Ni kaj, dražesti »napredka«! Nekoč so stvari proizvajali za dolgotrajno
uporabo, danes si lahko zadovoljen, če vsaj jamstveni rok zdržijo…
Kakorkoli
že, vzbujeno slabo voljo sem relativno hitro odgnal, in sklenil, da se,
zaenkrat vsaj, niti ne bom trudil s popravilom tende. Bo, pač, sonce, v
kasnejših popoldanskih urah, malček bolj kukalo skozi okno, se bo dalo preživeti.
Ob vsem ostalem celo zlahka.
Odločil
sem se, da ne grem pobirat veje, me je včeraj več kot dovolj prepihalo. Naj
ležijo, dolgo tako ne bodo. Za jutri – če veter popusti, potem gozd, v prvem planu
je, če ne, potem pa bom nekoliko bolj spočit dočakal mojo razbojnico. Bom »proslavljal«
praznik kulture. Ha-ha-ha-ha, še nikoli ga nisem, kajti…
Zanimivo,
proslavljajo ga, kakor vsak dela prost dan, še najbolj tisti, katerim je
henčkovstvo, pa pijača v Planici, denimo, višek kulturnosti. Jaz sem
proslavljal, v času, ko sem bil samozaposlen v kulturi, vsak dan, v katerem mi
je uspelo preživeti, po tem, ko sem »cesarju« njegove zahteve izpolnil,
kakopak. In sem tudi takrat ugotavljal, kaj predstavljamo tisti, ki, bojda, v »narodovo
zakladnico« prispevamo. Bentiš, kar pomnim se s pisanjem, pa še s čem drugim,
ukvarjam, izkazal sem krepko več zapisanega, kot povprečen »slavilec kulture«
prebere, in od »naroda«, kaj šele od njegovih visokoletečih predstavnikov, sem
prejemal predvsem – polena spotike?! Ob uku, kakopak, skozi katerega so me
nepismeni o pismenosti učili, seveda.
Ja,
grdi jaz, tako grdo o prelepem narodu govorim! V tolažbo mi je, da nisem edini,
in še bolj, da so bili tudi pred menoj neki takšni, meni, ali pa jaz njim,
vseeno, podobni. Sta se tudi France in Ivan čeznje pritoževala, in jih prav nič
v čislih imela, danes pa ju, oba, kakopak, »slavijo«, kot vrhunec »njihove
kulturnosti«, narodne! Bentiš, je vrag, kadar se netvornost na tvornost
sklicuje. Skorajda tako, kakor takrat, ko mi nekdo, ki niti tega ne ve, kdaj se
uporablja »s«, in kdaj »z«, pravopis omenja. In bi mu samo »marš v
tri-da-ne-rečem-kaj« namenil…
Ja, če
bo po sreči, bom jutri slavil svoji roki, in hrbet, pa motorko, in večer, ko si
bom, v miru, žganjice nalil. To, slednje, bo tako in tako na vrsto prišlo, pa
veter gor ali dol.
Giskica
tatina, še danes in jutri, potem pa bova, skupaj, cel teden kulturna. Še do
kultivatorja te bom peljal, pardon, do prekopalnika, po pravopisu, da boš
videla, kje običajno narodna »kultura« nastaja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar