…
česarkoli, kako, za vraga, si lahko »ponosen« na zadevo, katere ne premoreš?!
Kako, hudiča, se »ponašaš« z nekim jaguarjem, denimo, ko pa dlje kot do »katrce«
ne sežeš?! Kakopak, pojasnim, v nadaljevanju, o čem, med ostalim, govorim…
Slovenščina
je »najlepši jezik«, govorijo tisti, ki pravijo, da gre za »naš« jezik. In ne
samo, da je najlepša, tudi »skrbno« počenjajo z njo, jo »čuvajo«, bojda, »ohranjajo«,
celo »spoštujejo«! In ena od posebnosti jezika, katerega »imajo tako radi«, je
tudi – dvojina…
Bojda v
osnovnih šolah »opismenjujejo«. Tako vsaj mi je zapisala neka učiteljica, ob
čemer me čudi dejstvo, da je, ob tem silnem »opismenjevanju«, absolutna večina
populacije zgolj funkcionalno, potemtakem, bolj ali manj za silo, »pismena«.
Nič
kolikokrat sem bil podučevan o nepravilnosti mojega zapisovanja, o postavljanju
ločil, nepravilnem, kakopak, o določenih izrazih, nepravilnih, kakopak, o
fonetičnem zapisovanju, nepravilnem, kakopak. In so me »učili« tisti, ki se, pa
še to bolj od daleč, »držijo« pravopisa, natanko tako, kot se pijanec drži
plota, da ga nezmožnost suverene hoje ne bi sesula po tleh. Potemtakem me »učijo«
tisti, ki hkrati govorijo o tem, da je jezik živ (in je pri njih še kako »živ«,
s tem, ko ga pačijo, in uničujejo, z raznimi lokalizmi, »slengi« in predvsem s
tujkami in popačenimi le-temi), obenem pa se sklicujejo na potrebo po strogem
upoštevanju pravopisa, pri čemer so tako bebavi, da se niti tega ne zavedajo,
da – ko bi dejansko obstajalo strogo ne-odstopanje od v pravopisu zapisanega,
potem bi še danes veljale zapovedi Bohoričeve slovnice, in bi, še danes,
govorili natanko tako, kot so v Adamovem času na svitlo solnce devali…
Da,
dvojina. Ena izmed prelestnosti jezika. »Našega«, kakopak. Prelestnost, katero »mi«,
zagotovo, »spoštujemo«, jo »imamo radi«, smo nanjo celo »ponosni«…
Bolijo
me roke, noge, oči… je moč slišati na vsakem koraku. Obuvam čevlje, oblačim
nogavice, tudi, čeprav (in da ne naštevam še nekih drugih primerov) – koliko rok,
nog in oči pa ima posameznik(-ca), koliko čevljev in nogavic daje na nogi… da
ni slišati »bolita me roki, nogi, očesi«, in »obuvam čevlja, oblačim nogavici«?!
»Z
Andrejem sva šla na izlet«, tudi lep primer »čislane« dvojine. Iz katerega bi
bilo moč sklepati, da sva šla na izlet midva in še Andrej, poleg naju,
potemtakem je šla na izlet množina, smo šli trije?!
Ne?! Če
ne, potem – »z Andrejem sem šel na izlet«, ali pa »Andrej in jaz sva šla na
izlet«!
Ja, res
lahko »spoštuješ« tisto, česar ne premoreš?! In se s tem, denimo z
neobvladanjem (bojda lastnega) jezika lahko celo hvališ, si na to »ponosen«?!
Pri čemer sploh ne bom, namenoma, razpredal, topot, o neprimerni uporabi tujk,
o spreminjanju njih dejanskega pomena, celo takšnem spreminjanju, da ne govori
samo o bebavosti povprečnega bebca, pač pa same besede, njih namen, njih
sporočilnost do nesmiselnosti žene. In sploh ne bom razpredal o siromašenju
taistega »našega« jezika, ki bo, to siromašenje, v kolikor bo ohranilo
obstoječe delovanje, privedlo do »opisnega pogovarjanja«, do kriljenja z
rokami, ma, morda celo do izvorne podobe sporazumevanja človejaških prednikov,
do raznih medmetov, denimo, pa se bo »ponos« osredotočil na neke hu-hu, ali
gu-gu, kdo bi vedel…
Da, so »pijani«,
v betice, in pravopis, katerega niti obvladajo ne, jim je, bojda, plot. In še
dobro, da vsaj tu in tam neko desko, v tem plotu, »poznajo«. Drvo na drvo,
bojda gre vkup. Čeprav…
Bentiš,
šele sedaj me je razsvetlilo! Kaj pa, če beseda pravopis govori o tem, da zmore
prav opis(ovanje) pridodati k jeziku, in namesto njegove jedrnatosti,
izraznosti, umestiti neke vrste družabnega soobstajanja, kajti – če je potrebno
»razumevati iz konteksta«, potem ni vrag, da je takšnemu »spo-razumevanju«
potrebno več časa posvetiti, biti dlje skupaj z nekom, pa čeprav samo prek
pisemskega papirja, še bolje, računalnikovega zaslona?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar