Moj Sonko
se, kakor je bilo tudi lani, prek zime, nenehno sooča z raznimi prehladi, v
bistvu se podaja iz viroze v virozo, in namesto, da bi se stanje umirilo, da bi
vročina izginila, se krepi. Obenem pa je danes tudi večkrat bljuvala, tako vsaj
mi je bilo rečeno, pa sem že radi tega slabe volje…
Ako bog
da, sem zapisal včeraj, ko sem neke akacije, pa gozd, in motorko, omenjal, a
kaj, ko boga ni, potemtakem tudi dati ne more. In lahko le jemlje, in vzame,
hudič, dovolj ga je, na slednjem koraku prisotnega…
Napel
sem verigo, na motorki, dolil olje in gorivo, dospel na delovišče, potem pa –
bolj kot sem skušal zadevo zagnati, manj uspeha je bilo! Ne vem, dve možnosti
obstajata. Prva, da je nekaj narobe z zaganjalnim sistemom, in bom moral
pripomoček peljati k serviserju, druga pa, povsem realna, ta, da – roki občutno
čutita posledice dela minulih dni, pa, utrujeni, niti toliko moči ne premoreta,
da bi zadevo spravili v tek! Povsem realna možnost, vem, kako čutim, pa ne samo
roki…
Ob
ugotovitvi, da ničesar ne bo, od današnjega načrta (za hipec, dva, sem celo
razmišljal, da bi se z ročno žago podal, vsaj nad akacije, a brž odmislil
takšno neumnost… s temi akacijami lahko kadarkoli opravim, kruha ne jedo), sem
kar nekaj časa dopustil odprtost ventila za izpust nejevolje, pa niso bile samo
tri nelepe materine, v katere sem pošiljal, pač pa se jih je precej več
nabralo. Potem pa – ko sem pospravil orodje in ostale zadevščine, sem si kavo
skuhal (aleluja, po ne-vem-koliko-časa druga kava v enem dnevu) ter se podal
naprej, bolje nazaj, k Rima raji, k pregledovanju prispelih zapisov. Tudi to je
potrebno opraviti, in kar precej dela je s tem, posledično tudi časa, seveda.
Danes
bom, potemtakem, »počival«. Bom, malo kasneje, še cepilko v roko vzel, da vsaj
en zaboj »trsk« pripravim, da iz forme ne pridem, ostalo pa, kolikor bom volje
zbral, bom natečaju namenil. In se bo nabralo, vsega skupaj, za nekih šest,
morda osem, celo več, ur, pa dan ne bo kar tako, v prazno, minil. Zgolj ob, še
vedno, tu in tam, v božjo pošiljanju...
Sonko,
dete moje milo, ti pa glej, da čimprej »činko« preženeš! Da boš zdravo, skakajoče
tekajoče, polno moči. Pa boš, z nje delčkom, tudi tatine oživila. Vsaj za nekaj
časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar