Nekaj
let sta služili, samo nekaj let. Lepo umišljeni, zasnovani, nosilni stebri v
dveh vrstah, med njimi povezovalni, in žice noseči, pa se je dalo hoditi, pod
njima, kot skozi zelena tunela, ozaljšana z razvejanimi, žilavimi rokami trt, z
njihovimi mislimi, v listovje ujetimi, z njihovimi nasmehi, v podobah grozdov,
ki so polnili, s svojo dišečnostjo, nosnice, in s sladkostjo lepili prste, pri
obiranju…
Nekaj
let sta služili, čeprav sem domneval, da me bosta preživeli. Akacija je le
akacija, pomoli, iz njih narejeni, desetletja služijo namenu.
Ne vem,
ali je bil les premalo (o)sušen, vem le to, da ni zdržal. In me je postavil
pred kruto dejstvo…
Eno
brajdo, dobesedno na tla položeno, ob nekem neurju, sva, prijatelj in jaz, že z
novo nadomestila, in pri tem uporabila tiste običajne, prav nič lepe betonske
stebriče. Dve sem v teh dneh odstranil, pri čemer sem pri eni tudi trte
porezal, da sem asiminam, štirim, prostor dopustil. Drugo bom nadomestil, upam,
da kmalu, z betonsko nelepostjo, pa sem, še nedolgo nazaj, prelepo razraščene
trte zmasakriral, toliko, da jih začasne opore zmorejo držati, da jih vsaj pri
živetju ohranim…
Tudi
tisto, ki se terase hiške drži, bom moral, v kratkem, razreševati. In tudi tam
sem šmarnico kruto obrezal, niti polovica je ni ostala, vendar – bo imela na
razpolago dovolj časa, da se obnovi, lepotica.
In čaka
me tudi brajda pri hiši. Tudi ona je iz akacij, kaže, da bo, če bo po sreči, še
leto, morda dve, zdržala. Bi bilo dobro, ko bi, kajti lotiti se bom moral tudi ograje,
krog in krog, tudi pri njej sem akacijeve stebr(ič)e uporabil…
Kakorkoli
že, les ne bo šel v nič. Ta, ki se je, še dva dni nazaj, v podobah brajd kazal,
porušenih, majavih brajd, čaka, v dveh kupčkih, pred hišo. Bržčas ga bom,
najkasneje v četrtek, razžagal. In bo, kasneje, njegova duša svoj spokoj
dočakala, medtem ko bo telesno romalo v kurišči, da, namesto pogledov, ogreje,
vsaj za nekaj časa, prostor.
Vem,
vem, ko bi spodnje dele z motornim oljem namazal… ja, res je, les bi dlje
zdržal, a je res tudi to, da bi taisto olje, slej ko prej, v zemljo prišlo, to
pa ni najbolj priporočljivo za rastje. Sem skusil že, to, kako lahko ena sama
kapljica olja, in to učinkovito, na hitro, odraslo drevo ubije…
Da,
prav včeraj, med tistim deset minutnim pogovorom, mi je sosed svetoval, naj za
šavje, ob ograji, in skozi njo rastoče, uporabljam »bum efekt«. Khm, da ste
bum, to že vem, in kakšen učinek je, dolgoročno gledano, od tega buma, tudi. Pa
saj se razkroji, mi je razlagal, doba njegovega strupenega delovanja je omejena…
O, ko
bi se še kaj drugega razkrojilo! Hodijo v šole, da se – ničesar ne naučijo!
Materija je namreč neuničljiva, se pretvarja, doživlja svoje preobrazbe, to
drži, a da bi kar tako izpuhtela, v nek nič, nak, to pa ne gre! Potemtakem tudi
sestavine tega bum efekta trajno ostanejo v tleh, in z njimi njihovo sestavo
spreminjaš, pomeni, da neposredno ustvarjaš neke povsem drugačne okoliščine,
takšne, kakršnih rastline, tiste vsaj, za katere neke oznake eko in bio
uporabljajo, niso vajene! Da, pamet, prav pametno zna razreševati težave, samo
da si najlažje poti najde, in, pomnim…
Dolgo
nazaj, ne vem, če to še vedno velja, je bil nezanemarljiv predel, mislim, da na
Gorenjskem, tako uničen s pesticidi, da so na njem prepovedali pridelavo
krompirja. Bi bili plodovi strupeni…
In kaj
je »kmečka« pamet, in uradniška, ki je to dovolila (oziroma se sploh ni zavedala
stanja) izmislila? Ah, nič posebnega, le to, da – namesto, da bi na
zastrupljenih površinah rasel krompir, so jih v pašnike spremenili, da so krave
na veliko žrle tamkaj rastočo, in to uspešno rastočo travo, in da je – skozi travo
taisti strup prehajal v meso živali, in v mleko… v končni fazi tudi v telesa
uporabnikov obojega. V dopustnih merah, kakopak, uradniško označenih…
Ni komentarjev:
Objavite komentar