… ter
celo več. Da, Malo, sedaj, ko tebe ni tu, da bi mi pomagalo…
Pa ne
morem reči, da nimam pomoči, celo dva pomočnika imam – Tiso, ki, v bližini,
nenehno motri na to, da tata ne bi zabušaval (verjemi, v šestih urah, kolikor
sem danes oddelal, sem samo eno pokadil, pa še to »usput«, ko sem šel po neko
orodje ter sproti v obe kurišči naložil) in mače, ki z vej, katere obrezujem,
mojo roko lovi, in škarje ter žago, da moram še na to paziti, da je ne bi
poškodoval…
Ko bi
samo obrezoval, kakor sem sprva nameraval, bi bilo že vse, domnevam, obrezano,
tako pa je samo večina, na zgornjem, zahtevnejšem delu. Odločil sem se namreč,
da – če že urejam, potem bom tudi uredil, pa sta v načrt vskočili tudi obe, na
pol podrti, brajdi. Eno sem skorajda v celoti odstranil, le z neke šestine, že
na tleh ležeče, moram žice in vijake odstraniti, druga pride na vrsto jutri. Ko
bom tudi motorko zagnal, da neko šavje, ob meji s sosedom, odstranim…
Šmarnico
pod hiško sem dobro sfriziral, na »krtačko«. Tudi tam so stebri začeli
popuščati, pa jih je bilo potrebno razbremeniti. Ko pa bi videla trte nad prvo
teraso… bile so robustne, košate, izjemno lepe, prav za brajdo primerne, a kaj,
ko akacija ni izpolnila mojih predvidevanj! Sem mislil, da me bo preživela,
tako pa…
Da,
pravi masaker sem naredil, na tisti brajdi, in toliko pustil, da bodo trte, ob
začasni opori, preživele. V kratkem se nameravam lotiti izdelave nove brajde,
ne bom več čakal, še manj upal, na neko pomoč. Brajda ob ograji s sosedom pa… to
je tista, katere samo še nekaj stebričev leži na tleh, čakajoč, da snamem, kar
je za sneti, in da pospravim razstavljeno. Trte, vse štiri, sam sem jih
vzgojil, sem pa že porezal, pri tleh. Ne gre, zares ne gre, obenem pa…
Prav
pri tej brajdi so se na najino stran ograje »pretihotapile« štiri asimine, iz
gomoljev Aleševega drevesa pognale, in že lepo velike so, pa raje njim dam
prednost, pred trtami. Prostor pa potrebujejo, tako lepo so se v krošnje podale…
Da, ko
bi danes samo obrezoval, bi bilo obrezano, in jutri vse pobrano ter na kup za
trohnenje odneseno, tako pa sem si rok za končanje del podaljšal, še na
ponedeljek, kajti močno dvomim, da mi bo jutri uspelo do konca vse obrezati,
šavje očistiti, demontaže potrebno demontirati, pa še pospraviti. Potemtakem,
dete, boš v torek držalo pesti, da tati uspe vsaj del lesa iz gozda spraviti.
Ne vem… lesene dele brajde bom, upam vsaj, še pred tvojim prihodom razžagal,
dočim za tiste »čoke« iz gozda – razmišljam, da bi počakali, da mi ti pomagaš
delati »ponk« na cepilcu… z varne razdalje, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar