Prešeren, konkretno, Francl, je bil nekaj posebnega, nevsakdanjega, nekaj, kar je bilo v oči, v misli in v besede, prevečkrat prav nič ljube, naklonjene.
To, da je (bil) nekaj posebnega, je bilo moč opaziti na vsakem (njegovem) koraku, le da tega opažanja, vsaj na pravilen način ne, občestvo ni zmožno. Je preveč zabito, da bi v pozitivno izstopajočih, torej v tistih, ki so od občih povsem drugačni, karkoli dobrega zaznalo. Celo nasprotno, takšni se, praviloma, znajdejo med zobmi občestva!
Torej, če je bil Prešeren nekaj posebnega - kaj bi bilo z njim, z njegovo večno slavo-in-hvalo, v kolikor ne bi krenil na pot pisanja, ali bi krenil, pa bi zase, očem drugih skrito, svojo ljubezen (tudi do besede) izkazoval?! Bi kdo, kdorkoli, častil njegovo posebnost, njega, kakršen je bil?! Ne bi, niti pod razno, kar, z drugimi besedami, pomeni, da pravzaprav nihče ne slavi Prešerna kot takega, pač pa slavijo njegov (pesniški) dosežek, slavijo tisto, s čemer se je izkazal, in, še huje, tega ne slavijo radi tega, ker bi imeli do poezije nek poseben odnos, ker bi jo, na primer, ne le častili, pač pa tudi jedli, živeli, pač pa - pisal je slovensko, bil je Slovenec, bil je eden-izmed-nas, "mi" smo zaradi tega večji! Samo radi tega "ljudstvo" slavi razne prešerne, radi ničesar drugega!
Prešeren se, kakopak, v grobu obrača, da je slišati glasen šklepet njegovih kosti, kajti - za časa svojega življenja je bil svoj, samosvoj, in je bilo potrebno to, da je mrtev dočakal nekaj, česar, verjamem, nikdar ni želel - to, da si ga je "ljudstvo" prilastilo, da razpolaga z njim, tudi tako, kakor pesnik, morda, ne bi hotel, dovolil.
Ne slavim datumov, ne slavim fizičnega ne/obstoja posameznikov, pač pa njih dela, tiste vsebine, skozi katere ti posamezniki ne umrejo, vsaj meni ne, za časa mojega živetja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar