OPROSTI MI, BOG, GREHE VČERAJŠNJE… za današnje pa se jutri slišiva.
Hvaljenjezus
v pozdrav,
za hrbtom
pa obira,
drugačen
ni, če je le zdrav,
v
zavisti onanira!
Zre,
bojda, plaho v nebo,
od tam
zna priti kazen,
zna v
rit ga treščiti trdo,
če bogu
bo opazen!
Na
Pismo neko se sklicuje,
a sploh
ga ne pozna,
in – po
človeško mu je tuje,
ne
zmore seč' do tja!
V boga
popolnoma zaupa,
saj ve,
da ga varuje,
po
svoje pa nikdar ne upa,
le
čredo zasleduje!
Ne
sliši tistega ljubiti,
še težje
se odreka,
menda
le krog njegove riti
se
božja steza steka!
Ko
treba je izločevati,
pregnati
tiste tuje,
iz
njega vse, kar zmore znati,
se
hipoma usuje!
Baje ga
bog po sebi kleše,
a je
ničev le pišek,
ki kot
pastir igra, zapleše,
in je,
zares, zgolj – višek!
Ne maram ščurkov v svojem domu. In je težava, ker imam ta planet za svoj dom. In me ne bi prav nič motilo, tak ljubitelj živali pa spet nisem, ko bi jih, vse, po vrsti – »vrag« vzel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar