Že dolgo, nekaj desetletij, je v (vse hujših) psihičnih težavah. In jih "rešuje" tako, da se odpravlja v hribe...
Že dolgo, nekaj desetletij, mu dopovedujem, da si mora (poleg zdravljenja = terapije) poiskati dodatne vire zadovoljstva (energije), da mora obuditi tisto, kar ga je veselilo v mladosti, ker - pride slabo vreme, pride stiska, ti pa nimaš dopusta - kako boš šel v hribe, po rešitev?!
Kadarkoli se znajde (povsem) na tleh, me (po)kliče. Vsakokrat mu, kakopak, pomagam. Večinoma prek telefona. A ta pomoč ni dejansko (raz)reševanje (njegovih) težav, je zgolj neke vrste injekcija, s katero mu nekaj moči vbrizgam, da se s tal pobere. In ga malodane prosim (pravzaprav sem ga, nekaj mesecev nazaj, prenehal prositi, sem se naveličal tega - svojega - početja), naj (se) mi zaupa, ker mu lahko pomagam...
Absurd, pozna primere, katere sem uspešno razrešil... pripisuje mi zmožnosti... ima me za krepko (intelektualno) močnejšega od sebe... nima osnov, da bi mi neresnost, lažnivost, neodgovornost očital, vendar - on je, po njegovem, "specifičen primer", predolgo se poznava, da bi mu (jaz) lahko pomagal...
Bebasto, mimogrede, a kaj, ko razlage pri bebastem ne pomagajo, vendar - če znam skuhat polento v srebrnem loncu, pa v črnem, ni vrag, da je ne znam tudi v zelenem, rumenem, rdečem... a, kakorkoli že:
Včeraj me je poklical. Govorila sva skoraj dve uri. Priznal je, da NE VE (se ne spomni) tega, kaj ga je (nekoč) veselilo!
Še dobro, da samega sebe pozna, mar ne, da ima v sebe dovoljšen vpogled, da "ve" kako in kaj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar