Živali ni potrebno učiti tega, kako naj bo žival. Vse
lekcije ima zapisane v genih, posledično (tudi) v gonih.
Stoletja že potekajo prizadevanja za "razsvetljevanje", "poduhovljanje", "civiliziranje"... nagonske večine, in stoletja se le-ta, kadar tako nanese, na povsem enake načine izkazuje. Pač, živali ni potrebno učiti tega, kako naj bo žival!
Imava mačkonarja, dva. Mati ju je prenehala hraniti, ko sta bila stara nekaj dni. Velika sta bila natanko toliko, da sta mi, zlahka, posamič, kakopak, legla v dlan. In niti videla še nista, dobro, pa jima je bilo treba hrano pred nos postavljat...
Radovedna, obenem neizkušena, sta, v roku pol ure, telebnila z ostrešja, v travo... in se znašla v škatli. Vsa jezna, nezaupljiva, preteča...
Nihče ju ni (na)učil jesti karkoli drugega, kot materino mleko (pa še tega sta bila deležna, kot sem zapisal, le nekaj dni). Nihče jima ni nosil (živih) mišk, da bi se učila loviti. Nihče jima ni kazal mačjih lekcij, da bi se (na)učila - biti mačka!
Zadovoljna sta bila, spočetka (drugega, ustreznejšega, pri roki ni bilo), s pasjimi briketi, raztopljenimi v mlačni vodi. Naučila sta se loviti, vse, po vrsti, od vešč, kobilic, hroščev, prek slepcev, kuščarjev, miši, do ptic. Poznata (svoje) področje, in, prav po mačje, sosedov mačkonarje preganjata z njega. Edina razlika, med njima, in "običajnimi" mačkami, je v tem, da - bolj kot na hišo, in področje, sta navezana na naju, pa naju spremljata, malodane povsod, kot kužeka capljata za nama... kadar jima to ustreza, seveda, in nimata česa pomembnejšega za počet, vendar - dobesedno sleherna žival, ne glede na vrsto, kateri pripada, bi se izkazovala, po vprašanju navezanosti, povsem enako... ko bi, kakopak, skozi enake okoliščine odraščala.
Človek je izmislil šolanje. Malo radi tega, da bi učil o načinih, na katere je lažje (tekoče) pre/živeti, malo radi tega, da bi napredoval, da bi iz manj gradil več, iz slabšega bolje, da bi - spreminjal, zavestno, hote, načrtovano okoliščine lastnega živetja (česar žival ne pozna, ne zna, ne zmore)! Ampak...
V čem, hudiča, pa je razlika, ta posledica tega šolanja, ki že tisočletja traja, ko pa so zadeve, vsebinsko gledano, povsem nespremenjene?! Ko je večina, nagonska, še vedno butasta, da bolj biti ne more, ko se, še vedno, odziva po pogojnem refleksu (ja, tipična značilnost nagonskih bitij), ko, še vedno, niti same sebe ne razume, in se uči, da se ničesar ne nauči (pustimo ob strani razne ročne spretnosti, razna - v materialnih podobah - otipljiva učenja, bentiš, tudi slona naučijo, da z rilcem, glavo, z okli, s trupom... premika, prenaša hlode!)?! Dočim...
Dočim razni ajnštajni temeljijo (in iz njih izhajajo) na spoznanjih svojih predhodnikov, in na tak način gradijo tisto, čemur pravimo razvoj - spreminjanje okoliščin živetja!
Res je, krepka, korenita, nepremostljiva je razlika, med temi ajnštajni, in preostalostjo, butastim občestvom, tako nepremostljiva, da - niti v isto vrsto ne sodijo (pravzaprav občestvo niti vrste ne predstavlja, gre za križance med Človekom, na eni strani, in nagonskimi bitji, na drugi!), pa je radi tega ne samo čudno, pač pa (bi bil že skrajni čas za kaj takega) nedopustno, to, da - so ajnštajni in občestvo obravnavani skozi iste oči, da celo tako pomembna mesta delijo (neutemeljeno, kakopak), kot je mesto, o katerem priča Gausova krivulja! Ne gre razumskih bitij metati v isti žakelj, kot nagonska! Ta naj, ne nazadnje, kar lepo ostanejo pri svojih, že tisočletja veljavnih, "spoznanjih": pri nekih višjih silah, ki odmerjajo dobro in slabo, ki, ne nazadnje, verjetno, tudi za to poskrbijo, da si nekdo domisli kanalizacijo, in z njo, posredno vsaj, obče vsepovsod-sranje zaključi. Le...
Ko bi bilo moč, že od povsem malega, ločiti razumsko porojene posameznike, od te nagonske večine, potem - potem ti posamezniki ne bi rasli v okvirih (kalupih) večine, po živalskih normativih... biti naj, biti prvi, edini, imeti vse in več, terjati zase...
Ne, živali res ni treba učiti tega, kako naj bo žival!
Ni komentarjev:
Objavite komentar