Besedičenje

 Nikdar nisem razumel romanopiscev...

Sem, v mladih letih, celo večnost nazaj, tudi sam zastavil. In celo nekih dvajset strani zapisal, potem pa se soočil s temeljnim vprašanjem - čemu, za vraga, bi v nedogled nizal besede, ko pa je moč povedati tudi na krepko krajši način?! Samo zato, da bi strani kopičil, da bi sledil neki formi, da bi, v bistvu, prav zaradi forme spodkopaval lastno ljubezen do jedrnatosti? Ob čemer sem že moral paziti na like, katerih se je, na omenjenih dvajsetih, kar nekaj nabralo... Ne, ne, dolgovezenje mi nikdar ni bilo izziv, nasprotno: daj, če zmoreš, le v nekaj vrsticah, s skromnim naborom, besed, izpovej tisto, kar se ti v izpovedanje pripelje!

Res je, v zadnjih letih sem veliko dolgovezil. Drugače namreč ne gre, kadar se lotiš početi terapijo, pa moraš obravnavanemu, ki ima hude težave z razumevanjem, pojasniti... da bi mu težave odpravil. In - bog ne daj lotiti se, neposredno, z (po boksarsko) direktom, neke težave, temelječe na napačnem pojmovanju, kajti tako lahko le dvoje dosežeš: v boljšem primeru bolnika odvrneš od sebe, pa ne želi več sodelovati, v slabšem pa ga, dobesedno, sesuješ, zlomiš, da imaš, radi tega, še z večjim sranjem opraviti, kot je bilo izhodiščno...

Ja, res je, veliko, za vse oceane skupaj, sem govoril, tekom teh delovanj, če je bilo potrebno tudi po dvanajst, in več, ur dnevno, a so bile vse te besede z namenom izrečene, z namenom, katerega so, v končni fazi, tudi dosegle: so pomagale, so popeljale do ozdravitve!

Govoričenja, besedičenja, razmetavanja praviloma praznih besed, je na slednjem koraku več kot preveč! Ko bi za desetino teh besed, ki so, nenehno, v obtoku, in naj bi bile v dobro naravnane, stala tudi zmožnost udejanjanja (iz)besedičenega, potem bi bilo marsikaj drugače, na tem svetu, celo boljše, tako pa...

In sedaj naj bi pisal, nekomu, ki trohice domišljije ne premore, o tem, kako je nekdo sedel, v nekem prostoru, za mizo, kako je, ob nečem slišanem, spremenil svojo pozo (pa še našteval naj bi izkaze njegovega čustvovanja, napetosti/sproščenosti, jeze/ravnodušnosti/veselja...), in to zgolj radi tega, da bi itak nerazumevajočemu bebcu skušal dopovedati tisto, kar se njemu sploh ne zdi pomembno?! Ali da bi nabral dovoljšnje število strani, popisanih, da bi moja izpoved dospela v poglavje imenovano roman?!

V gimnaziji sem imel bebca za učitelja slovenskega jezika, in, domnevam, nikoli ne bom pozabil, kako je vrtal vame, ob obnovi Jurčičevega kapetana Smrti... jaz sem mu sicer izpričeval o razpoloženju, čustvovanju, ki je označevalo konkreten pogovor, a to njemu ni zadoščalo - hotel je slišati, dobesedno, avtorjev opis, konkretneje: hotel je slišati, da je vojak prebledel (od strahu)...

Rad imam jedrnatost. Pri njej moraš biti vešč, z besedami, da (iz)poveš. Je pa res tudi to, da je ta, moja, jedrnatost, odvisna predvsem od tega s kom izmenjujem besede, pa - kadar pišem, denimo pesem, takrat jo pišem sebi, svojo izpoved iz potrebe po izgovorjenosti dajem, in mi je malodane vseeno, kako bo nekdo zapisano razumel. Itak me, večinoma, ne razumejo...

Podobno je pri aforizmih. Njih prednost je celo v tem, da jih je moč razumevati na različne načine, potemtakem večinoma na - nepravilne! Naj bi bili poligon telovadbe, miselne, in je povsem vseeno, kakšen je rezultat, te telovadbe, pri bebcih, katerim niti roman o nekem aforizmu do živega ne pride...

Kadar pa pišem tako, s posebnim namenom, takrat pa se, priznam, vedno razpišem, meneč - podrobneje kot bom razložil, večja možnost je, da me jih nekaj celo razume. Večini sem itak čuden, bebast, nerazumljiv (ljubi bog, ne razumem, kako je sploh moč pri nerazumskih o razumevanju govoriti, pri nagonskih o razumu, o človeškem, ampak - tako je, zaenkrat vsaj)...

Ja, ničesar nimam proti besedam, imam pa veliko proti njihovemu razmetavanju, razvrednotenju, v-drek-metanju! Zlasti, ker je moč tudi brez njih veliko povedati, in čeprav se z njimi igram, malodane vse svoje življenje.