Vitamini in kuhanje na pari

V zadnjem času vse bolj propagirajo pripravo jedi na (vodni) pari, in, kakopak, temu ustrezne kuhalne pripomočke, češ da – se vitamini, ob kuhanju na pari (za razliko od siceršnjega, običajnega kuhanja, in pečenja), ohranijo…

Nekoč je znanost vedela, da temperatura deluje na vitamine (čemu ne bi, mimogrede, če deluje na vse ostalo?!), današnja »znanost« ve, da temu ni tako! Pardon, današnja »znanost« je, tudi po tem vprašanju, razdvojena, pa njen del trdi, da temperatura sploh ne vpliva na vitamine, medtem ko preostanek trdi, da vpliva, delno – v odvisnosti od konkretnih vitaminov – pa se, pri kuhanju, denimo, zgodi to, da 60% vitamina, nekega, izgine (se razgradi), medtem ko ga 40% ostane…

Zdaj pa takole…

Če temperatura ne deluje na vitamine, potem je povsem vseeno, če kuham na pari, ali kakorkoli drugače pripravljam jedi! Para, ne nazadnje, doseže 100 stopinj, in če želim, da je jed tudi v svoji sredici skuhana, potem moram tudi to sredico izpostaviti za skuhanost potrebni temperaturi (pomeni, da bo zaradi te sredice večina, vse tisto, kar jo obdaja, toliko dlje izpostavljena določeni temperaturi), in obratno – če temperatura samo del vitaminov razgradi (60 jih razgradi, na primer, 40 pa pusti), potem je tudi povsem vseeno, kateri način uporabim za to, da živilo pripeljem do te temperature (ga skuham, spečem). Z drugimi besedami: ni merodajen sam NAČIN priprave hrane, pač pa je merodajna temperatura, ki jo pri tem načinu dosežem!

Gremo naprej!

Če se del vitaminov razgradi, del pa ne, potem…

Vzemimo za primerjavo beton, da bo lažje razumljivo. Beton je, strukturno gledano, sestavljen iz peska, cementa in vode. Karkoli od naštetega mu vzamem, naredim, da to ni več beton. Če mu vzamem vlažnost, dobim zamazan pesek; če mu vzamem pesek, dobim cementno mleko; če mu vzamem cement, dobim – razmočen pesek! Z drugimi besedami: če vitaminom vzamem, strukturno gledano, nek odstotek tistega, iz česar so sestavljeni (torej neko konkretno vsebino), potem ti vitamini NISO več vitamini (ker sem jim vzel del tistega, iz česar so sestavljeni!). Če pa velja, da, pri kuhanju, »izgine«, ŠTEVILČNO gledano, le določen del prvotnega »števila« vitaminov, potem se povprašam sledeče: mar ne velja več opredelitev, da za vse enake vsebine veljajo ISTE opredelitve, ISTA pravila, ISTE značilnosti (in lahko te vsebine, prav zaradi tega, razlikujemo, jih v vrste razporejamo)? In, če velja, potem – kako lahko, v ISTIH okoliščinah (temperatura), ISTE vsebine (nek/i vitamin/i) RAZLIČNO delujejo?! Pa se, na primer, 60 enot vitamina odloči, da se kuhanja ne bo šlo, in zapusti jed, preostalih 40 pa v njej ostane?! Lahko pride do česa takega, razen v okvirih sodobne »znanosti«?! Seveda, da ne, vsaj pod istimi pogoji (obdelave jedi) ne. Lahko se zgodi, da sredice, na primer, toplotno ne obdelam dovolj, pa v njej ne dosežem temperature, ki razgradi vitamin(e), vendar bo, v takem primeru, ta del jedi ostal neskuhan, na pol (ali v celoti) surov!